Gospod Jože, to debato je gotovo spodbudilo apostolsko pismo papeža Frančiška »Varuhi tradicije«, ki ga je izdal 16. julija. Papež s tem pismom znova potrjuje nauk 2. vatikanskega koncila, ki je skupaj s prenovo bogoslužja Katoliške cerkve uzakonil tudi prastaro izročilo, ki naroča, naj se bogoslužje obhaja v narodnem, vsakomur razumljivem jeziku. Ker je v katoliškem bogoslužju domala dve tisočletji prevladovala latinščina, ki je večina vernikov ni razumela, je razumljivo, da je ta odločitev 2. vatikanskega koncila v vernikih, ki latinščino še razumejo in so nanjo navezani, vzbudila in še vzbuja neko nelagodje, pa tudi nasprotovanje. Le-ti menijo, da je zahodna kultura in tudi bogoslužje Katoliške cerkve tako povezano in prepleteno z latinščino, da se dela velika duhovna škoda, če uporabo tega častitljivega jezika docela izključujemo iz bogoslužja. Pri reševanju vprašanja o uporabi živega jezika pri bogoslužju nam pomaga zgodovina, ki nas pripelje v apostolsko dobo, vse do Jezusoveg...