Direktor Katoliške mladine Matevž Mehle: »Jezus je Izvir žive vode, vodnjak v puščavi današnjega sveta.« FOTO: Tatjana Splichal



V okviru Evropskega tedna mladih, ki poteka med 24. in 30. majem pod geslom »Naša prihodnost je v naših rokah«, smo k pogovoru povabili direktorja mladinske organizacije Katoliška mladina Matevža Mehleta. Z njim smo osvetlili tudi nekatere poudarke iz nedavno predstavljene raziskave Mladina 2020, ki so jo opravili na Filozofski fakulteti Maribor v sodelovanju z ljubljansko Fakulteto za družbene vede. V njej je sodelovalo 1200 mladih.

Če za začetek predstavite vaš pogled. V kakšnem položaju je po vaši oceni danes slovenska mladina?

Pri takem vprašanju se hitro pojavi skušnjava, da bi izpostavljali negativne točke in primerjali današnje mlade s svojo generacijo. Dejstvo pa je, da je mladost obdobje v življenju, ki je namenjeno razvoju, rasti, zorenju, preizkušanju svojih meja in meja družbe. Sadovi te rasti se dobro poznajo šele v odrasli dobi, zato ocene o mladih ne bi bile poštene.

Lažje lahko ocenimo, v kakšnem okolju današnji mladi živijo in se razvijajo, kakšno okolje jim ustvarjamo odrasli. Svetovna recesija, v katero so se rodili, in epidemija koronavirusne bolezni sta okrog njih ustvarili okolje negotovosti. To se izraža tako, da prihodnost vidijo bolj črnogledo kot prejšnje generacije. Odraščajo v okolju, ki se politično, moralno, versko polarizira. Nanje ima izreden vpliv tehnološki napredek zadnjih let in razvoj družabnih omrežij, ki jim omogočajo nove načine povezav, a hkrati s seboj prinaša nekatere izrazito negativne vplive. Vzgajajo jih starši, ki so po eni strani pokroviteljski in zaščitniški, po drugi pa ogromno otrok in mladih živi v družinah, kjer nimajo varnosti in trdnosti, ob odsotnosti materinske ali očetovske figure. In še bi lahko naštevali. Ko pogledamo okolje, vsekakor ni spodbudno. Ima pa mladost sposobnost gibkosti in življenjske moči, da najde nove poti tudi tam, kjer odrasli tega ne vidijo.

Raziskava Mladina 2020 je pokazala, da se mladi danes hitreje odselijo od staršev, v povprečju pri slabih 28 letih. A po drugi strani vidimo, da je reševanje stanovanjskega problema ena njihovih največjih nočnih mor. Kako v Katoliški mladini čutite te eksistencialne stiske, ki so povezane tudi z negotovimi razmerami na trgu dela?

Razmere na trgu se mi ne zdijo tako velik problem. Res je, epidemija jih je poslabšala, brezposelnost je višja, močneje je udarila prav mlade. Na udaru so bili predvsem mladi z nižjo izobrazbo, ker so bile ravno te panoge najbolj prizadete. Hkrati pa velja, da kdor je pripravljen delati, bo tudi v današnjem času delo dobil. Mogoče sprva ne takšno, kot bi si želel, in se bo moral prilagoditi. Vendar z vztrajnostjo, kakovostnim delom in drznostjo lahko doseže poklic, ki bo v veliki meri izpolnil njegove ambicije. Takšen je tudi princip trga, saj na takšen način sposobni posamezniki prihajajo v ospredje in se z njihovim doprinosom kakovost storitev, izdelkov in končno življenja izboljšuje. Pri tem je zanimiv trend, da danes mladi raje, kot da bi sledili delu, ki bi ga z veseljem opravljali, sledijo delu in tudi izobrazbi, kjer bodo zaslužili dovolj, da bodo lahko dosegli želeni status. Moja izkušnja je, da jih pri tem mnogokrat spodbujajo tudi starši. Od tu tudi nezadovoljstvo ob vstopu na trg dela, saj ni veliko pripravljenosti na kompromis.


Letošnji Evropski teden mladih poteka pod geslom »Naša prihodnost je v naših rokah« FOTO: Tatjana Splichal


Večji je stanovanjski problem. Kljub manjšemu znižanju starosti pri odselitvi od staršev, smo v primerjavi z evropskem povprečjem še vedno precej na repu. Na to vpliva na splošno pozna življenjska odločitev za poklicanost, saj večina šele takrat začne razmišljati o samostojnem bivanju. Po drugi strani pa je tak korak trenutno finančno ogromen zalogaj, kar večkrat povejo. Pri Katoliški mladini se srečujemo predvsem z dilemami ob iskanju prave poklicanosti. Ob tem mlade spodbujamo k razločevanju, kam jih kliče Bog in kako lahko z vsem, kar jim je On podaril, najbolje odgovorijo na ta klic.

V primerjavi z letom 2010 se je poslabšalo duševno zdravje slovenske mladine. Povečal se je občutek stresa, prav tako osamljenosti. Vsega tega ne moremo pripisati zgolj posledicam epidemije. Kje še vidite razloge za to?

Res je, epidemija je slabšanje duševnega stanja, povečanje stresa in osamljenosti okrepila. Ta problem pa je obstajal že pred tem. Kot nekdo, ki nima izobrazbe iz psihologije, težko govorim o razlogih za ta pojav. Z duhovnega vidika k temu botrujeta dva trenda. Prvi je večanje individualizma, ki ga je zabeležila že raziskava Mladina 2010. Ljudje smo ustvarjeni kot socialna bitja. Človeka pravzaprav ne moreš izvzeti iz konteksta skupnosti. Potrebuje zdrave, izpolnjujoče odnose ter ljudi, ki ga podpirajo. Podlaga za to pa je skrb drug za drugega. Sveti Pavel govori o telesu, ko govori o Cerkvi, in to velja na nek način tudi za druge skupnosti. Udje telesa vzdržujejo pri življenju druge ude, močnejši poskrbijo za šibkejše. Individualizem pa z iskanjem lastnih interesov to skrb potisne v ozadje. S tem se poruši struktura skupnosti. S problemi se moramo ukvarjati kot posamezniki, kar jim doda težo. S tem pa je tudi negativni učinek na psiho precej večji. Mladi pa so zaradi svojega psihološkega razvoja temu podvrženi toliko bolj.

Drugi razlog pa je pomanjkanje duhovnega življenja. Ob duhovnih vajah za birmance lahko opažamo, da molitev v družinah v veliki meri ni prisotna. Posledica tega je, da marsikdo živi brez zavedanja prisotnosti Boga. Nekoga, ki skrbi za obstoj vsega in celo za mene osebno. Brez tega nastane praznina. Odsotnost, ki je naše srce ne doume in se zaradi nje počuti osamljeno.

Raziskava je med drugim pokazala, da mladi danes kažejo več potenciala za medgeneracijsko sodelovanje kot pred desetletjem. Opažate to tudi vi v praksi?

Na splošno lahko opazimo povečanje takšnega sodelovanja, pri Katoliški mladini pa večino naših programov ustvarjajo mladi, zato z medgeneracijskim sodelovanjem nimamo veliko izkušenj.

Kako in s katerimi dejavnostmi skušate v Katoliški mladini mlade spodbuditi, da bi bili dejavni, da se ne bi zapirali med štiri stene? Da postanejo odgovorni in polnopravni člani naše družbe?

Naši programi v veliki meri temeljijo na prostovoljstvu mladih. Pri tem imajo mladi možnost sprejemati različne ravni odgovornosti, vse do glavnih vodilnih vlog. Pri tem jih zaposleni spremljamo in skrbimo za usposabljanja. Ta so usmerjena tako v duhovno rast in misijonsko poslanstvo vsakega katoličana kot tudi v strokovno rast na različnih področjih.


Matevž Mehle: »Če bosta naše osebno življenje in oznanjevanje usmerjena v odnos z Njim, sem prepričan, da se bo lahko veselje nad življenjem širilo.« FOTO: Tatjana Splichal

Ali zaznavate primere, da bi bili mladi katoliki zaradi tega, ker so verni, deležni kakršnega šikaniranja ali drugačnega obravnavanja?

Ja, take primere zaznavamo. Že na splošno se je danes mladim katoličanom težko izpostaviti v javnosti. Nekatere ovira prepričanje, da je vera samo eno izmed interesnih področij posameznika, ki je njegova osebna stvar in ne sodi v javnost. Spet drugi so imeli izrazito negativne izkušnje s tem, ko so jasno povedali svoja stališča glede moralnih dilem. Še posebej študentje so včasih zaradi zagovarjanja svojih stališč tarča ne samo vrstnikov, temveč tudi profesorjev, vse pod pretvezo, da so sami »premalo odprti in strpni«. Ena izmed težav, ki se pri tem pokaže, je izredno slaba osnovnošolska kateheza, ki otrokom in mladim ne ponudi intelektualnih argumentov, s katerimi bi lahko primerno sodelovali v pogovorih o verskih in moralnih vprašanjih.

Demografska slika v Sloveniji ni ugodna. Kako v mladih vzbuditi več želje po življenju?

To je izredno kompleksno vprašanje, ki zahteva premislek celotne družbe. V njej se pojavljajo trendi, ki so življenju izrazito nasprotujoči. Od promoviranja vzgoje, kjer je otrok središče vsega, do teorije spola, gibanja LGBT, promoviranja “svobode” in neodvisnosti v imenu uživanja, okolja, ki ne podpira rodnosti, itd … Vprašanje je, kaj lahko storimo katoličani. V samem bistvu našega dojemanja Boga je ustvarjalnost, je življenje. Če bosta naše osebno življenje in oznanjevanje usmerjena v odnos z Njim, sem prepričan, da se bo lahko veselje nad življenjem širilo. Dokler pa smo mi sami in naše skupnosti za to zaprti, žal ne bomo mogli spodbuditi niti spremembe v družbi.

Geslo letošnjega Evropskega tedna mladih je »Naša prihodnost je v naših rokah«. Koliko mladi danes upajo in želijo sanjati svojo prihodnost?

Tega se ne da meriti. Sanje so položene v bistvo mladih. Se pa brusijo ob realnosti. Včasih imajo ob sebi odrasle, ki jim pri tem ne pomagajo, včasih odrasle, ki jim pustijo vse. Tudi danes pa so sopotniki mladih, ki jih usmerijo ravno prav, da dosežejo svoj poln potencial. Kot Cerkev pa imamo še to čudovito poslanstvo, da pogleda ne usmerjamo le v prihodnost zemeljskega življenja, temveč v večnost.

Vodilo Katoliške mladine je »Mlade voditi h Kristusu«. Zakaj je pot za Kristusom prava pot za današnjo mladino?

Na to vprašanje je odgovoril po svoje že Peter, po tem ko Jezus vpraša učence, ali hočejo oditi skupaj z množico, ki ga je zapuščala, tudi oni. »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« Hrepenenje po Bogu je v središču srca prav vsakega človeka, mladega in starega. Jezus pa je Izvir žive vode, vodnjak v puščavi današnjega sveta, Pot do Očeta, kjer je končno tudi naš cilj. Če bodo naše besede in dejanja kazala Nanj, potem je lahko zunanje okolje še tako nespodbudno in brezupno, mladi pa bodo skupaj z nami na pravi poti.