Slovenija je dobila svojo izdajo revije za krščansko kulturo Ekklesía, ki je mednarodni projekt. Z urednikom Bojanom Ravbarjem, župnikom v Strunjanu, smo se pogovarjali o njenem poslanstvu in o potrebi po preobrazbi Cerkve v spremenjenem svetu.

Nova revija Ekklesía je presenečenje. Odločno se loteva občutljive teme: potrebe po preobrazbi Cerkve v spremenjenem svetu, ki ga papež imenuje sprememba dobe. Kje najbolj opažate, da Cerkev potrebuje preobrazbo?

Ekklesía – nova ponudba na mizi verskega tiska. Nimamo že dovolj? Ugovor, ko sem navdušeno pripovedoval o tej novosti, ki se ponuja prav nam. V rokah imam prvo številko in v kratkem bo že druga. Ob tem mi prihaja na misel, da nas je papež Frančišek hotel tako rekoč prebuditi, ko pravi, da danes doživljamo »spremembo dobe« in ne le ene od mnogih sprememb. Njegova beseda je jasna: »Ne stojimo pred koncem sveta, ampak pred koncem določenega sveta.« Svet se spreminja, a »nekateri prehodi so epohalni – je prepričan papež Frančišek – to je čas, ki ga doživljamo danes«. Morda smo preveč zasanjani in se premalo ali sploh ne zavedamo, v kakšnem času živimo.

Če začnem naštevati, kje vse v Cerkvi potrebujemo prebujenja in streznitve, ne bo zlepa konca. Z eno mislijo pa bi poudaril, da se je koncil dogajal že pred dobrega pol stoletja, a še vedno nas ni prevzela ena njegovih velikih idej: v življenju posameznika pa tudi celotne Cerkve se še ni prebudila moč Besede.

Kakšen odgovor na takšno stanje želi ponuditi revija Ekklesía? Kakšno preobrazbo katoliškega občestva pravzaprav potrebujemo?

Čakal sem na to vprašanje. Vem, da si duhovniki želimo biti praktični, inovativni. A odločno premalo je »vedno in za vsako ceno nekaj novega«. Zato bi omenil dva dokumenta, ki razgrinjata načrt, ki ga ima Bog za naš čas. Spominjam se, kako nas je s prvim Janez Pavel II. uvedel v novo tisočletje. Seže v živo, ko povabi, naj znova začnemo pri Kristusu, pri njegovi zapovedi in se zavežemo bratstvu, ki nosi pečat »kakor sem vas jaz ljubil«. Njegov smerokaz v novo tisočletjej: prej kot vse drugo »občestvena duhovnost«, ki me vodi do sestre in brata in v njunih očeh mi da prepoznati »skrivnost Trojice v njih«. Začutim, da pripadamo istemu Telesu, da je drugi del mene. Brez tega smo na napačnem tiru, ki pelje v prazno … Za njim pride Frančišek, ki je s svojim Veseljem evangelija tudi ves v tem.

Teolog Piero Coda je v svojem prispevku spomnil na misel Yvesa Congarja: »Če je pred drugim vatikanskim koncilom 'hierarhološkemu' pojmu Cerkve ustrezala duhovnost ubogljivosti kot pot za zedinjenje z Bogom, sedaj ekleziologija Božjega ljudstva pričakuje duhovnost občestva.« K čemu v konkretnem življenju naših župnij, škofij, skupnosti … vabi tovrstna duhovnost?

Pričakuje, praviš, in v sebi že nosi duhovnost občestva. Ne moremo drugače, saj je v človekovi zasnovi, v njegovi DNK odtis Trojice. Že prva stran Svetega pisma za vedno pove, da je človek ustvarjen po Božji podobi in zato ustvarjen za odnos z drugimi: moškega in žensko je ustvaril. Tudi tisti, ki nikoli ni imel Svetega pisma v rokah, je ustvarjen z nepogrešljivim klicem po drugem, nosi ga v sebi. To hrepenenje po skupno­sti odkriva papež Frančišek, ko pravi: »Čutimo izziv, da bi odkrili in posredovali ’mistiko’, ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo med druge, se med seboj srečujemo, se primemo za roke, se opiramo drug na drugega …« To odkritje novih odnosov, ki jih rojeva Jezus, opiše v temeljni listini svojega pontifikata Veselje evangelija. Ne le njegov nauk, vsaka njegova kretnja je usmerjena v drugega, da pooseblja »kulturo odnosa« v zavesti, da je tudi človekovo zdravje v tem »mističnem bratstvu«, ki zna v drugem gledati »sveto veličino bližnjega« in »v vsakem človeškem bitju odkriti Boga«. Zato se vztrajno obrača na kristjane in posebej pričakuje, da bodo »priče bratskega občestva, ki naj postane očitno in privlačno«.

Igor Vojinovič

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.