FOTO: Tatjana Splichal.


Vprašanje bralke:

Slišala sem, da se nekateri postijo vsako sredo in petek v letu. Zanima me, kakšen post Cerkev najbolj priporoča. Je to post ob kruhu in vodi? Ali so to običajni obroki, ki jih jemo v zelo skromnih količinah? Za starše se mi zdi to laže izvedljivo, da družina npr. vsaj enkrat skupaj je.

Kaj je pravzaprav bistvo posta, da bo to Bogu všečna daritev in, kot pravijo, najmočnejše orožje v boju s hudim? Kako je združljiv z miselno zahtevno službo, pri kateri je potrebna koncentracija in sposobnost hitrega odločanja? Manko hrane po mojih izkušnjah poleni možgane.

Odgovarja Peter Štumpf, murskosoboški škof:

Namen posta ob sredah in petkih v letu pomeni vztrajno prizadevanje biti z Jezusom v njegovem postenju v puščavi, predvsem pa v trpljenju in smrti na križu.

Postenje lahko zadane ob dve veliki težavnosti: Ranjeni od izvirnega greha često nezavedno iščemo lažje in skrajšane poti do dobrin. To mnogokrat pomeni, da prikrajšamo tudi druge, ki pa imajo pri preživetju iste pravice in dolžnosti kot mi. Egoizem v sebi lahko stremo samo z dolgotrajnim postom in zaupljivo molitvijo.

Druga težavnost pa je nevarnost zlorabe posta. V Stari zavezi poznamo primere, ko so post uporabili kot krinko za krivično sodbo nad nedolžnim človekom.

Razglasili so namreč javni post, da bi ustvarili vtis pravičnosti, da so krivično obsojenega potem tudi »mirne vesti« umorili (prim. 1 Kr 21,9–16). Post je tako bil sredstvo za zločinsko dejanje.

To je huda žalitev Boga, ki post zmeraj nalaga kot pomoč za osvoboditev srca od hudobnih spon. Jezus je močno grajal hinavski post, ki zgolj prikriva duhovno zmaličenost tistega, ki se tako posti (prim. Mt 6,16).

Post ob kruhu in vodi je med mnogimi še danes razumljen kot najbolj učinkovit način razpoloženja uma in duha za dojemljivost Božje misli v nas. Vendar je sedaj v praksi tudi post od alkohola, cigaret, televizije, interneta, sladkosnednosti, neprimernega govorjenja, veseljačenja …


FOTO: Pexels.

Če vse to dojemamo zgolj kot štiridesetdnevni trening telesa in duha, brez namena, da bi se s tem bolj približali Bogu, bomo kmalu po zaključku postnega časa spet zapadli v staro rutino razvad.

Razen nekaj kratkočasno izgubljenih kilogramov, bolj očiščenih pljuč, razmaščenih jeter, prefinjenega govorjenja se naše srce in s tem tudi navade ne bodo kaj dosti spremenile.

Cerkev priporoča takšen post, ki vodi do odpovedi sebi v dobro drugega, kar pa nas potem tudi duhovno utrjuje za nadaljnje pravične odločitve in dejanja. Gre namreč za spreobrnjenje srca. Poti do tega je nešteto, zato je izbira kakšne od teh nadvse pomenljiva.

Po družinah je zato laže, če napravite skupen načrt za to pot. Ponekod imajo na hladilniku, mizi, kakšnem plakatu, oglasni deski, pri ogledalu ali tam, kjer se zbirajo k skupni molitvi, napisano družinsko postno opravilo.

Tako se dnevno lahko večkrat spominjajo pa tudi opominjajo in spodbujajo k izpolnitvi tega opravila. Skupni dnevni obrok je za to nadvse primeren, vendar na koncu.

Takrat lahko pred zahvalno molitvijo preverimo, kako nam je šlo, in se pogovorimo, kaj napraviti, da bi bili s pomočjo tega opravila še bliže Bogu in drug drugemu.

Stara zanka hudobnega duha je malodušje, ki nam ga zateguje okoli dobrega namena in naše volje. Da bi vztrajali pri postnem opravilu, je nujna skupna, družinska, molitvena prošnja za pomoč k Svetemu Duhu in nebeški Materi Mariji, ki je največja zmagovalka hudobnega duha.

Enim poleni duha poln, drugim pa prazen želodec. Zmernost je tista pot, ki omogoča ravnovesje. Tablica čokolade, kakšen jogurt in jabolko niso za celodnevno sekanje drv; v pisarni, recimo, pa so kar dobrodošli.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (09/2021).

Preberite še:
- 40 dni priložnosti
- Križana ljubezen naj me objame
- P. Anselm Grün: v letošnjem postu raje spreobrnjenje kot odpoved