FOTO: Unsplash.


Vprašanje bralke:

Že nekaj časa opažam, da mnogi pri molitvah, tudi pri očenašu, izpuščajo besedo »amen«. Zanima me, kakšen pomen ima ta beseda in ali je prav, da se jo opušča na koncu molitve? Obenem me še zanima, kako je z molitvijo rožnega venca. Je prav, da opuščamo skrivnosti vsake zdravamarije?

Odgovarja: Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof

Beseda »amen« je ena najpomembnejših svetopisemskih besed, a tudi v krščanskem bogoslužju in drugem molitvenem življenju. V hebrejščini je njen koren isti kot v besedi za »verovati«. Z njo je izražena trdna pritrditev, zanesljivost, zvestoba, pristanek. Pojavlja se za pritrditev Božji zvestobi človeku in človekovega neomajnega zaupanja Bogu.

Na nekaj mestih v Svetem pismu se pojavi celo kot Božje ime in izrazi Boga, ki je zvest svojim obljubam (Iz 65,16). Tudi Jezus sam je večkrat uporabil ta izraz, celo v podvojeni obliki (Jn 5,19; Mt 6,2.5.16). Sveto pismo se tako rekoč tudi konča s to besedo (Raz 22,20).

Torej ni nič nenavadnega, če je Cerkev začela svoje molitve sklepati s to besedo, še posebej najpomembnejše molitvene obrazce, kot so očenaš, zdravamarija, veroizpoved, pri pokrižanju itd. Amen na koncu povzame celotno vsebino molitve in jo potrdi: »Tako bodi!« »Tako naj se zgodi!«

Opuščanje besede »amen«

V Katekizmu Katoliške cerkve v točki 1064, ki sklene poglavje o veroizpovedi, beremo: »'Amen' ob koncu veroizpovedi povzema njeno prvo besedo 'verujem' in jo potrjuje. Verovati pomeni izrekati 'amen' Božjim besedam, obljubam in zapovedim; pomeni popolnoma zaupati Njemu, ki je 'Amen' brezmejne ljubezni in popolne zvestobe. Krščansko življenje v vsakdanjosti bo torej 'amen' temu, kar izreka 'verujem' veroizpovedi našega krsta.«

Jasno je spoznanje, da opuščanje besede »amen« na koncu molitev glede na povedano ni primerno, saj vsebinsko spada k molitvi. Seveda je prav, da njen pomen takrat ozavestimo, da ne ostane »prazna« beseda; v tem slednjem primeru bi jo lahko tudi brez škode opustili.

Pri očenašu pa opustimo končni »amen« le v primeru, da je molitev očenaša del nekega drugega obreda, v katerem glavni molivec neposredno nadaljuje očenaš z molitvijo, ki se nanj nanaša. Takšen primer je pri obhajanju maše in drugih obredih Cerkve.

Molitev rožnega venca

Rožni venec je izredno pomembna molitev z obilnimi sadovi. Poleg tega, da je ustna in ponavljalna molitev, je tudi premišljevalna. Pomaga nam ostajati v premišljevanju Jezusovega življenja skupaj z Marijo. Da to laže uresničimo, je bila stara navada, da se je pri besedi Jezus dodala skrivnost tiste desetke. V bolj sodobnem času se je ta hvalevredna navada ponekod izgubila.

Papež sv. Janez Pavel II. v svoji okrožnici o rožnem vencu (2002) takole razmišlja: »Že papež Pavel VI. je v apostolski spodbudi O Marijinem češčenju spomnil na ponekod ohranjeno navado, pri kateri Jezusovemu imenu dajo poudarek s tem, da dodajo stavek, ki se nanaša na pravkar premišljevano skrivnost. To je hvalevreden običaj, predvsem pri skupni molitvi, saj močno izraža kristološko vero, ki se obrača na različne trenutke Odrešenikovega življenja. To je izpoved vere in hkrati pomoč, da ohranimo premišljevanje budno.« (33) Kot je razvidno, to ni obvezni del molitve rožnega venca, ampak hvalevredna navada.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (47/2020).