Kako nekaj dragocenega je okušati edinost v različnosti, pristno veselje v iskrenih nasmehih, iskrive poglede, ki prebujajo otroškost, neomajno zaupanje Jezusu, ob vsem pa okušati resnično ljubezen, ki se daje do konca, ne da bi kaj za to pričakovala. Lepota v pravem pomenu besede.

Pred štirimi deset-letji ni bilo nekaj samoumevnega, da so pri maši tudi osebe z motnjo v duševnem ali telesnem razvoju. Tako je bilo v skrbi, da ne bi preveč vznemirjale zbranega občestva. Žal se to ponekod dogaja še danes. A ne, ker bi se jih bali, morda je prisotna le zadrega, kako pristopiti in kaj reči, da nas bodo razumeli. Vidimo pa lahko, da tudi te osebe z velikim zaupanjem prejemajo obhajilo, predano sodelujejo pri molitvi, s petjem pri maši, nekateri tudi ministrirajo. In kako nekaj lepega je doživeti lučkarsko mašo, evharistijo v pravem pomenu besede.

Pred nekaj leti sem se pri verouku lahko kot katehistinja prepričala, da so resnične lučke, ki svetijo, ko je bil z nami nek...