V slovenski kulturni javnosti je dvignil dosti prahu nedavni sklep senata Filozofske fakultete v Ljubljani, da bodo v njihovih pravilnikih in podobnih pravno zavezujočih besedilih namesto posplošene rabe slovničnih oblik za moški spol odslej za uravnoteženje dajali tri leta prednost oblikam za ženski spol (npr. namesto študentje FF se bodo lahko vpisali – študentke FF se bodo lahko vpisale; obakrat so seveda mišljeni študentje in študentke). Jezikovnopolitični incident je maja in junija močno odmeval v medijih, strokovna javnost je odločitev senata FF označila kot e temeljito kot orwelovsko nasilje nad naravnim jezikom.

Na uredništvu Družina smo za komentar in razlago, kako sploh lahko nekdo tako poseže v jezik, prosili jezikoslovca dr. Janeza Dularja. »Kaj naj rečem, ne da bi samo ponavljal, da gre za strokovno nepremišljeno zaletavost v duhu teorije spola oziroma za nov sunek aktivizma feminističnega in LGBT-ovskega lobija v javnem vzgojno-izobraževalnem sistemu?« je zapisal v uvodu članka v novi tiskani Družini, v nadaljevanju pa dodobra analiziral zgodovino rabe jezikovnega spola: »Ko so se pokazale potrebe za širše izražanje novih možnosti ženskega uveljavljanja v številnih poklicih, javnih funkcijah, izobrazbenih in častnih stopnjah ipd., se je slovenščina izkazala kot zelo prožen jezik, saj njen besedotvorni sistem ponuja posrečene vzorce za spolske vzporednice; na tradicionalne pare (kmet – kmetica, kralj – kraljica, samec – samica, kolesar – kolesarka, partizan – partizanka, Ivan – Ivanka, Ljubljančan – Ljubljančanka …)

Zakaj torej tak odpor do omenjenega sklepa senata FF? Kako da na Filozofski fakulteti ne ločujejo med biološkim spolom in slovničnim spolom? In kaj se zgodi, ko modna manira preraste v politično korektnost? O tem v zapisu dr. Janeza Dularja v novi tiskani številki Družine.

Kdo tedaj odpušča – mi ali me?

»Ali bi se kaj podobnega našlo tudi v cerkvenih besedilih, zlasti v bogoslužnih?« se ob koncu zapisa sprašuje dr. Dular. Navedel je dva primera, med drugim tudi vprašanje z naslova članka: kako se pri molitvi Očenaša v ženskem samostanu izgovarja tisti odlomek o odpuščanju svojim dolžnikom? Kdo tedaj odpušča – mi ali me? Sestre imajo seveda pripravljen dober odgovor, da ne mislijo samo nase, temveč na vse kristjane, ne glede na spol. Torej jasno: mi.

Dr. Dular je navedel še občutljivejši primer v tradicionalnem spovednem Kesanju: Trdno sklenem, da Te ne bom več žalil-a. Kako si to jezikovno pravilno razložimo, pa v novi tiskani številki Družine.


Jezikoslovec dr. Janez Dular, foto spletna stran Nsi