FOTO: Pexels.


Podobno kot sodi žalost med najbolj elementarne občutke in čustva, predstavlja tudi pomembno prvino temeljnih čustvenih procesov. Strokovnjaki poudarjajo, da žalovanje ni le čustven, marveč običajno kombiniran, emocionalno-intelektualni proces, ki s svojo multicentričnostjo, multidisciplinarnostjo in zapletenostjo vznemirja in okupira številne raziskovalce z različnih znanstvenih področij.

Zato ostajajo tudi v času bliskovitega razvoja znanosti in tehnike številne podrobnosti žalovanja še naprej zastrte s tančico skrivnosti in predstavljajo izziv za raziskovalce. Temeljna načela pa ostajajo večna, zato še vedno velja, da človeka opredeljuje tisto, v kar verjame.

»Prepovedano« žalovanje

V svojem poklicnem kurikulumu se pogosto srečujem z žalostjo in žalovanjem, pri čemer vedno znova ugotavljam, da se človek na žalost ne more navaditi in da tudi »prekaljene« zdravnike, psihologe, sociologe, terapevte, svetovalce in podobne profile žalovanje sočloveka pretrese in spodbuja k refleksiji.

K poglobljenemu razmišljanju o žalosti, žalovanju in vsem, kar je povezano z njima, me je spodbudila pomenljiva izjava znanke iz sosednje ulice, ki je ob javnem priporočilu, naj človek po nepotrebnem ne odhaja zdoma in naj se v času prvonovembrskih praznikov izogiba običajnemu druženju, razočarano zavzdihnila: »A zdaj nam bodo pa še žalovanje prepovedali?!«

Ko se je gospa pri tem zazrla vame s prosečim pogledom, ki je izzvenel kot klic na pomoč, sem jo ganjena poskušala prepričati, da ne – da izjava človeka, ki je javno pozval državljane, naj se čim manj zadržujejo v javnosti, ni bila tako mišljena. Sama pri sebi pa sem se seveda zavedala, da je pri vsaki izjavi najpomembnejše, ključno in odločilno, kako jo ljudje razumejo oziroma ali so jo pripravljeni in sposobni slišati, razumeti in jo sprejeti.

Nihče namreč nima pravice s svojimi izjavami ljudi poniževati, jim groziti ali jih žaliti oziroma nad njimi izvajati verbalno nasilje. Človeka, ki je žalosten in žaluje, je treba spoštovati in ga opogumljati – mu pomagati, da se ne bo sramoval svojih solza in ne bo prestrašen skrival svoje žalosti. Treba mu je omogočiti, da »obiskuje« svoje drage na tem in na onem svetu – mu pomagati, da ostane povezan z njimi, če mu to veliko pomeni.


FOTO: Pexels.

Pravica žalovati po svoje

Žalovanje ima več obrazov. Lahko je strogo individualno, vtkano v varno zasebnost in skrito pred očmi javnosti. Tovrstna tiha, diskretna žalost, ki jo človek nosi globoko v sebi, zaklenjeno v svojem srcu, je najbolj pristna in iskrena, hkrati pa tudi najbolj ganljiva in pretresljiva.

Nasprotno pa človek lahko mimogrede podvomi v iskrenost in pristnost žalovanja tistih, ki žalujejo javno, bučno in glasno – vsem na očeh; ki nenehno govorijo in pišejo o svoji žalosti ter si na vso moč prizadevajo, da bi pri okolici vzbudili sočutje, razumevanje in naklonjenost, neredko celo pomilovanje. Prava žalost se od zaigrane, vsiljive in namišljene razlikuje po svoji milini, nežnosti in tihi bolečini.

Seveda ima vsakdo pravico žalovati po svoje: sam, v dvoje, v družini, v službi, v šoli ali v družbi, pri čemer poleg okolja pomembno vlogo igrajo tudi geni. Mnenja strokovnjakov se na tem področju danes še krešejo, znanost pa v prihodnosti posledično čakajo še številni zanimivi izzivi. Neizpodbitno pa ostaja dejstvo, da človek ne more odločati, kdaj in kako se bo poslovil od tuzemstva, lahko izbira in odloča, kako bo živel tukaj in zdaj.

Žalovanje kot vztrajanje v preteklosti

Človek, ki je sposoben objektivne refleksije – zna, zmore in si upa (še vedno oziroma vedno bolj zavzeto) razmišljati s svojo glavo –, se zaveda in upošteva, da žalost ni brezkompromisna podlaga in nepogrešljivi vir – ključna entiteta žalovanja.
Slednje namreč neredko izvira oziroma temelji tudi in predvsem na samopomilovanju, občutku nemoči, samotnosti, zapuščenosti, nesprejetosti, nerazumevanju, neodobravanju, brezizhodnosti, skrbi, strahu, neaktivnosti in nesposobnosti žalujočega posameznika, da bi se soočil z objektivnimi razmerami in dogajanjem v njih.

Gospa, ki je prijateljici na pokopališču nedavno zaupala, da je že trideset let vdova, pa vedno bolj žaluje za svojim pokojnim možem, je po dolgi jeremijadi na koncu nevede in nehote navrgla še priznanje, da brez njega ne more, ne zna in tudi sploh noče živeti. Žalovanje ji torej omogoča vztrajanje v preteklosti. V sedanjosti pa opravlja le najnujnejše zadeve – vztraja v prostem teku in se prepušča inerciji, ki ji zahvaljujoč dobri vdovski pokojnini omogoča vztrajanje v statusu quo in upiranje spremembam oziroma blaženje posledic le-teh.

Pomembna naloga prizadetega je, da kljub izgubi, žalosti in žalovanju zavestno sledi svojim vrednotam in izpolnjuje svoje poslanstvo. Ostali, zunanji opazovalci pa moramo skrbeti, da ga poskušamo razumeti in tolažiti, predvsem pa mu nikakor ne škoditi.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (44/2020).