Slovenci smo z vojno hočeš nočeš zaznamovani in nekje v nas, naših starših, starih starših so lahko še vedno občutja polpretekle zgodovine, jeza, bes, razočaranje, žalost, izgube ... 

Dogajanje v Ukrajini lahko v nas znova sproža ta občutja, prav tako pa neizbežno vznemirja tudi naše otroke, ki morda o vojni doslej niso vedeli veliko.

Ponudimo tudi materialno pomoč. FOTO: Pexels

Poglejmo najprej vase in začutimo, kaj doživljamo ob tem

Preden z otroki spregovorimo o vojni, je zelo dobro, da pri sebi preverimo, kaj točno v nas sprožajo novice, ki jih slišimo, beremo. Kako se odzivamo nanje? Smo pod stresom, nas je strah, nas navdaja tesnoba, smo jezni? Kakšen odnos imamo do obeh narodov? Katere besede izbiramo, ko govorimo o vojni? 

Nič ni narobe z nobenim od teh občutij, tu so, naša so. Sprejmimo jih in se umirimo ob njih. 

Ko jih sprejmemo in se sprijaznimo z njimi, lahko kljub temu, da jih čutimo, z okolico o njih na primeren način komuniciramo in se pogovarjamo. Če imamo zaupnika – ženo, moža, prijatelja, s katerim se lahko o teh občutjih mirno pogovorimo in se mu zaupamo, nam bo morda laže in se bodo ta občutja hitreje umirila.

Z otroki o tem govorimo umirjeno in na varnem kraju, kjer se vsi počutimo udobno

Glede na otrokovo starost in njegovo dojemanje vojne izbiramo primerno količino informacij, ki jih bomo otroku posredovali. Sledimo njegovim vprašanjem in mu odgovarjamo v skladu z njegovim razumevanjem sveta, nikakor pa mu dejstev ne prikrivajmo in se ne delajmo, da ničesar ni in da je vse v redu. 

Izogibajmo se poimenovanju »slabih« in »dobrih« akterjev v vojni. FOTO: Shutterstock

Otroci čutijo tudi naš strah, in če bomo otroka odslovili, ker smo v sebi nemirni, bo to v njem povzročilo še več nemira, še več strahu in še več podvprašanj, na katera mu morda nihče ne zmore odgovoriti tako, kot to lahko storimo starši. 

Otrok se ob nas počuti varno in nam želi zaupati, zato v varnem zavetju doma, ko smo vsi umirjeni, lahko naslovimo tudi morda kakšno vprašanje, na katero mu pred časom nismo odgovorili zaradi lastnega nemira. 

Otroku postavljajmo podvprašanja in ga spodbujajmo, da govori o lastnih občutjih. Zatrdimo mu, da nobeno občutje ni napačno in da ga razumemo v njegovi skrbi, strahu, žalosti. 

Starši smo odgovorni za našo družbeno družinsko makro celico, predvsem pa smo odgovorni za to, da poskrbimo najprej zase in za svoje otroke, zato je zelo na mestu, da otroke poslušamo in jih spodbujamo pri pogovoru o dogajanju v svetu. 

Pri tem pa se izogibajmo poimenovanju »slabih« in »dobrih« akterjev v vojni, saj se na obeh straneh bojujejo ljudje, ki morda nimajo izbire in niso odgovorni za to, kar so se odločili voditelji države, v kateri živijo.

Tu in sedaj je priložnost za rast nebeškega kraljestva.

Prišli so begunci, kaj pa zdaj?

Na podlagi našega odnosa do beguncev si bodo tudi naši otroci o tem oblikovali mnenje, zato je pomembno, da tudi o tem z otroki iskreno spregovorimo. Povejmo jim, da je lepo, da sprejmemo ljudi, ki so pred vojno pribežali v našo državo, in da jim po svojih močeh pomagamo: jih sprejmemo v svojo družbo, spregovorimo z njimi, jim ponudimo pomoč. 

Spodbujajmo otroke k molitvi. FOTO: Pexels

Kolikor zmoremo, ponudimo tudi materialno pomoč: mnogi so pribežali brez osnovnih potrebščin (hrane, pijače, oblek, higienskih pripomočkov) in jim bo naša pomoč olajšala težko situacijo, v kateri so se znašli. 

Ne pozabimo, da otroci govorijo jezik ljubezni in prijateljstva, ne da bi poznali jezik tujca, ki so ga srečali na ulici, zato naj nas ne bo strah spodbuditi otrok, da k našim sobratom pristopijo iskreno, brez predsodkov in z njimi zgradijo most, z opekami prijaznosti, odprtosti in upanja, ki jim ga lahko prižgemo kljub težki situaciji. 

Kristjani imamo močno orožje: molitev

Odrasli imamo gotovo izkušnjo, da nas molitev umiri, darovana molitev za nekoga drugega pa vsekakor tudi doseže svoj namen. Zato tudi otroke spodbujajmo k molitvi za mir, za konec vojne, za vse, ki trpijo zaradi nje. 

Če smo se pogovarjali o družinah, ki trpijo, ker so se ločile od svojih očetov in drugih družinskih članov, o vseh žrtvah, ki jih je vojna že pustila in jih morda še bo, je primerno, da z otroki skupaj molimo tudi zanje in izročamo v Božje varstvo tudi voditelje držav. 

Klici k Svetemu Duhu za dar modrosti in razumnosti so lahko naša ponavljajoča se molitev čez dan.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (10/2022).