Prvo berilo: Ljubimo Gospoda z vsem srcem, 5 Mz 6,2–6;
Ps 18;
drugo berilo: Jezus ima neminljivo duhovništvo, ker ostane vekomaj, Heb 7,23–28

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,28b–34)

Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

Video razlaga za otroke

Vstop skozi ljubezen

Piše: Simon Potnik

V vsakem trenutku zgodovine, ko se človek srečuje z Božjo besedo, ta ne zveni le kot starodavna postava, temveč kot živi klic srcu. V 5. Mojzesovi knjigi se znajdemo pred besedami, ki so jedro judovske in krščanske vere: »Šema Jisrael! – Poslušaj, Izrael!« Ta poziv ni zgolj teološki izrek, temveč osebno povabilo. Bog se obrača na svoje ljudstvo in na vsakogar izmed nas, ko pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.« In v Jezusovem govoru v Markovem evangeliju se ta zapoved potrdi kot najpomembnejša. Hkrati pa Jezus pokaže, da je ljubezen do Boga neločljivo povezana z ljubeznijo do bližnjega. Ko odgovori pismouku, ki ga vpraša po največji zapovedi, ne omenja samo ljubezni do Boga, ampak jo povezuje s klicem: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Če ne zmoremo ljubiti ljudi, ki so nam dani, potem tudi ne moremo trditi, da ljubimo Boga.

Resnična ljubezen do Boga ne more obstajati ločeno od ljubezni do ljudi. Naše obličje do bližnjega je vedno tudi naše obličje do Boga. Če ne zmoremo ljubiti ljudi, ki so nam dani, potem tudi ne moremo trditi, da ljubimo Boga. V vsaki situaciji našega življenja smo poklicani ljubiti konkretne osebe, ki jih srečujemo. Ljubezen do bližnjega ni abstrakten koncept, temveč se izraža v naših dejanjih, v naši pripravljenosti pomagati, poslušati, služiti. Kadar ljubimo svoje bližnje, smo v resnici orodje Božje ljubezni na svetu.

Duhovnik Simon Potnik pripravlja premišljevanja o evangeljskih odlomkih. FOTO: Siniša Kanižaj

Edina pot do izpolnitve

Kako torej danes živeti »Šema!« – to starodavno zapoved, ki jo Jezus povzdigne v najvišjo normo krščanskega življenja? Ključ do tega je vera: vera, ki presega zgolj čustveno izkušnjo ali intelektualno privolitev, vera, ki pomeni vsakodnevno odločitev, da bomo živeli po Njegovih zapovedih in se v vseh okoliščinah zanašali na Njegovo navzočnost in vodstvo.

Ljubezen do Boga in bližnjega je vedno izziv, vendar je to edina pot do resnične izpolnitve, do življenja v polnosti. V tem svetu, kjer se zdi, da nas vse vleče proč od Boga, nas »Šema!« opominja, da je resnična svoboda prav v tem, da damo Boga na prvo mesto v svojem življenju. In ko to storimo, se naša ljubezen do bližnjih poglobi in naš svet postane kraj, kjer lahko Božja ljubezen sije skozi nas.

Razum nas odpira in približuje nebeškemu kraljestvu, toda vanj vstopamo skozi ljubezen.

»Poslušaj!« Poslušaj, kaj ti Bog govori, ko te kliče k celoviti ljubezni do Njega. V teh starodavnih besedah je večna resnica: brez Boga naše srce ne more najti miru in brez ljubezni do bližnjega naša vera ne more zares zaživeti. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega.« Tukaj sicer doda kriterij kakor samega sebe, toda bližina Jeruzalema bo kmalu dodala temeljni kamen: ljubite se, kakor sem vas jaz ljubil.

Kako blagodejno se slišijo besede pismouku: »Nisi daleč od nebeškega kraljestva.« Razum nas odpira in približuje nebeškemu kraljestvu, toda vanj vstopamo skozi ljubezen.