Ves čas javnega delovanja je bil Jezus usmerjen v odločilni trenutek svojega življenja, v svojo uro, ko bo povzdignjen z Zemlje vse pritegnil k sebi, poudarja nadškof Zore in dodaja, da je bila njegova osredotočenost na to uro tolikšna, da je celo Mariji na svatbi v galilejski Kani dejal: ´Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.´

Večno življenje ne pozna zatona

»Ko se skušam vživeti v spraševalca, se mi zdi, da slišim človeka, ki bi rad živel, vendar v sebi nosi nekakšno negotovost in bojazen. Vznemirja ga vprašanje, ali ima sploh kakšno možnost, da bo deležen večnega življenja. Tistega življenja, ki ne pozna zatona, v katerem ni več vzponov in padcev, strahu pred koncem, ampak je polnost, neizmerno osrečujoča polnost bivanja,« pravi ljubljanski nadškof in poudarja, da če je veliko tistih, ki se bodo rešili, to pomeni, da ima tudi spraševalec možnost, da bo deležen rešitve. Če pa jih je malo, potem rešitev ni več samoumevna.

Zemeljsko življenje zamejeno s smrtjo

Danes ljudje počnemo razne stvari, da bi ostali zdravi, mladi in močni. Mladost in življenjsko moč želimo podaljševati do neskončnosti, ocenjuje Zore. »Vsi vemo, da ne gre in nikoli ni šlo in to tudi nikoli ne bo mogoče. Naše zemeljsko življenje je zamejeno s smrtjo, čeprav na to zelo težko pristajamo, vendar pa nam Jezus odpira vrata rešitve.« Na vprašanje ne odgovori s številom rešenih, ampak radovedneže spodbudi: ´Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata.´

Naše zemeljsko življenje je zamejeno s smrtjo, čeprav na to zelo težko pristajamo, vendar pa nam Jezus odpira vrata rešitve. (Stanislav Zore, ljubljanski nadškof)

Kdo ali kaj so ta vrata?

´Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil´, pravi Jezus. Nadškof je spomnil, da so skozi ta vrata vstopili Samarijanka pri vodnjaku, cestninar Zahej, pa stotnik, ki je vodil križanje. Skozi ta vrata je vstopil tudi razbojnik, ki se je izročil Jezusovemu usmiljenju. »Skozi ta vrata bomo mogli vstopiti tudi mi, ko bomo priznali, da ne znamo in ne zmoremo vsega. Ko bomo po Jezusovem zgledu začeli tudi mi živeti v skladu z našo uro, uro odločilnega srečanja na vhodu v kraljestvo,« je svoje razmišljanje zaključil Zore.