»Čeprav danes ni tako veliko kandidatov za duhovne poklice, želimo biti odgovorni do tistih mladih, ki se obrnejo na nas. Želimo jim namreč nuditi kakovostno spremljanje na njihovi poti razločevanja,« je na srečanju dejal predsednik Komisije za redovno vzgojo in duhovne poklice pri Korusu, salezijanec Klemen Balažič.

Predsednik Komisije za redovno vzgojo in duhovne poklice pri Korusu Klemen Balažič. FOTO: M. M.

Gosta srečanja sta bila jezuit p. Janez Poljanšek ter s. Mojca Šimenc. FOTO: M. M.

Spoznati Božjo voljo

Mladi, ki iščejo in se odločajo za duhovni poklic ter mu to zaupajo, p. Janez Poljanšek najprej povabi na pot razločevanja, kjer se še ne ve, kakšen bo končen izid. »Če je nekdo pripravljen delati korake na tej poti, osebno ali v sklopu kakšne skupine, sem vesel tega. Predvsem pa sem vesel, da bo posameznik lahko morda bolje spoznal, kakšna je Božja volja. Kakšna bo končna odločitev, pa je stvar Boga, ne mene.«

P. Janez Poljanšek. FOTO: M. M.

Bog naj sam dela v človeku

Kot pravi p. Janez, morajo biti duhovni spremljevalci v odnosu do tistega, ki ga spremljalo, previdni, saj se lahko hitro navežejo na nekaj, »kar bi v naših očeh nekdo moral postati, na primer, da vstopi v našo redovno skupnost in nato sledimo naši strategiji, namesto da bi spremljali človeka in gledali, kaj je dobro zanj in kam ga Bog kliče. Ohranjati moramo notranjo svobodo in biti, tako kot pravi sv. Ignacij, kot jeziček na sredi tehtnice. To pomeni, da lahko Bog sam dela v človeku, da Bog sam nagne voljo in željo človeka, da izbere eno ali drugo stvar«.

Na kaj mora biti duhovni spremljevalec pozoren?

Pri spremljanju na poti razločevanja mora biti duhovni spremljevalec pozoren na to, da ustvari ozračje zaupanja, spozna motivacijo za to pot razločevanja, predvsem pa mora zaznati pristnost duhovnega doživljanja teh, ki jih spremlja. »Pozoren mora biti na nevarnosti, kot so sentimentalnost, ki se kaže skozi površinskost ali evforično navdušenje; moralizem, kar pomeni, da bi se nekdo odločil za duhovni poklic zaradi tega, ker se je moral ali misli, da Bog od njega to pričakuje; idealizem, kar pomeni, da posameznik idealizira redovno življenje ali slepo posnema nekega svetnika; ter fundamentalizem, kjer gre za stopnjo v razvoju vere, ko človek zelo ozko vidi določene stvari. Pri slednjem je potrebna pazljivost, da ne bi prišlo do neke odločitve na podlagi izkrivljene duhovnosti ali nedozorelosti,« opozarja p. Janez.

Posnemanje svojega spremljevalca 

Na poti razločevanja mora posameznik dobiti dovolj objektivnih informacij, kot so, kakšen je način življenja v neki skupnosti, kakšni so postopki formacij, kakšne so lahko težave in ovire na tej poti, izpostavlja p. Janez: »Paziti moramo tudi, da ne bi mi vplivali na odločitev ali mi izbirali namesto drugih. Ne smemo se osredotočiti samo na eno možno izbiro, prav tako ne idealiziramo redovništva. Na drugi strani pa je ena od pasti, v katero se lahko mlad človek lahko ujame, da se poistoveti s svojim spremljevalcem in ga denimo začne posnemati v oblačenju ali obnašanju. Nevarnost predstavlja tudi, da se zapre pred odnosi z domačimi ali s prijatelji.«

Kaj pomeni poklicanost?

Ko mlad človek začuti Božji klic, se ga dotakne posebna resničnost, ki je hkrati Božja in človeška. Temeljna pobuda prihaja od Boga, poudarja s. Mojca Šimenc: »Z vidika Boga čutiti poklicanost pomeni čutiti globoko privlačnost do določenih vrednot, ki ustrezajo globokim navdihom našega bitja. Človek pa deluje tako, da se na klic odzove, poišče spremljanje, poišče tudi skupnost, v kateri bo poklicanost preverjal.«

S. Mojca Šimenc FMA. FOTO: M. M.

Brezpogojna dobrodošlica

Kot poudarja s. Mojca, je prva oblika posredovanja božje izvolitve »s strani vseh nas brezpogojno sprejemanje oseb. Če želite biti spremljevalec novih poklicev, morate imeti nekaj občutka za skrivnostnost. Ob vsakem človeku mora spremljevalec imeti Božji pogled, velik občutek upanja, nadnaravni pogled na človeka in njegovo življenje.« Kot poudarja, »želi biti vsak spremljan iz položaja, v katerem je, ne iz položaja, v katerem naj bi bil«.

Vsak mora odkriti svojo resnico

Tisti, ki želi odkriti svoj poklic, mora znati razlagati svoj obstoj, znamenje časa in Boga, a za vsakega, ki se z življenjem sooča prvič, je to težka naloga, zato, tako s. Mojca, mlad človek »potrebuje osebo, ki ga navdaja z zaupanjem, ki razume njegova čustva, ki empatično sodeluje pri njegovih zadevah, ki je sposobna prodreti v smisel njegovega življenja in ga lahko podpira na poti poklicnega odkrivanja. Vsak človek mora imeti možnost poglobiti svoje izkušnje in poiskati svojo resnico, da bi zgradil most med tem, kar je, in tem, kar bi želel biti.«

FOTO: M. M.

Razločevanje je del poti na poti spoznavanja svoje poklicanosti

Ključno na poti razločevanja je spoznavanje sebe, do česar prihaja skozi razne izkušnje, v pogovoru s spremljevalcem in srečavanju s skupnostjo nadaljuje s. Mojca: »Vse to pa mora biti podprto z molitvijo, zakramenti ter s počasnim učenjem branja evangelija, ki ga vzamejo kot svojo vsakodnevno ˝hrano˝ ter znotraj tega zaznajo potrebo po spreobrnjenju. To dinamiko nato naprej, potem ko nekdo vnese vso to hrano vase, vodi sam Sveti Duh.«

Pot spoznavanja poklica je kompleksna in »razločevanje je samo en delček tega, saj pot spoznavanja vključuje tudi posameznikov odnos do skupnosti, do njegove osebne zgodovine, kako se počuti v svoji koži, kako vidi svojo prihodnost itn.,« je še podčrtala Šimenčeva.