S sinodalno potjo sem se srečal sprva poklicno, ko sem dogajanje okoli sinode spremljal kot novinar. Opazoval sem, kako so se sinode lotili po različnih škofijah, in upal, da bo sinodalno dogajanje nekako bolj spodbujeno in strukturirano zaživelo po vseh slovenskih župnijah. V mesecih po uradnem začetku sinode ugotavljam, da obstajajo glede potrebnosti sinode in zlasti pristopa velike razlike. V Sloveniji so škofije, župnije in občestva, kjer so se z veseljem odpravili na skupno pot, kjer so nevarnosti pred neznanim postavili na stran. Škofje so animirali duhovnike, ti laike, odprli so prostor in medse povabili Svetega Duha. Žal obstaja tudi drugačna resničnost, ko se o sinodi po župnijah skoraj ne govori, sinodalno dogajanje pa je povsem mrtvo. Dozdeva se mi, da še vedno ne vemo, kako se procesa lotiti, oz. je to bolj kot ne prepuščeno gorečnosti posameznikov, tako klerikov kot laikov. Sprejemanje sinode kot zgolj še ene delovne naloge, ki si jo je izmislil papež in jo pač moramo o...