Ko v tem letu doživljamo toliko težkega, si težko predstavljam, kako bi bilo živeti v tem tako nemirnem svetu brez vere. Kako upati, da to tukaj ni zadnja resničnost in da nekoč mora biti dobro in lepo v naročju Nekoga, ki nas ima neizmerno rad. Res je, da ne moremo ničesar dokazati, da nam še tako razvita znanost pri tem ne more prav nič pomagati, pa vendar je v srce vsakega človeka položeno to veliko upanje.

O tem pravzaprav ne govorimo veliko. Pa saj tudi ne gre za to, da bi povsod na glas oznanjali svojo vero in svoje upanje. Besede same so veliko premalo. To vero in to upanje moramo začutiti v celotnem človekovem življenju. V njegovem vedenju, v njegovi lestvici vrednot, v njegovem odnosu do ljudi in do sebe. Tudi v njegovem razumevanju sveta in skrivnosti življenja. Včasih se mi zdi kar malo nevarno, če sodimo samo po sebi, če imamo za vernega samo nekoga, ki veruje tako kot mi in je član iste verske skupnosti. Seveda smo veseli tudi takšnih, se pa moramo zavedati, d...