Nekaj vernih laikov smo prosili za njihov odmev na pastirsko pismo.

Katja Ferletič, Sovodnje ob Soči: Podpora vere v trpljenju

Katja Ferletič. FOTO: Osebni arhiv

Bolezen vdre v življenje posameznika in njegove družine kot orkan, poruši ravnovesja in gotovosti. Ob fizičnem in psihičnem trpljenju lahko vera prevzame pomembno vlogo za bolnika, nudi tolažbo in spokojnost, daje moč za soočanje z boleznijo, hrabri, podpira, goji upanje in zaupanje v boljšo prihodnost, na poslednji poti pa prinese mir, pomaga sprejemati trpljenje in ga osmišlja.

V pastirskem pismu za postni čas slovenski škofje nagovarjajo vse, ki na različne načine trpijo zaradi telesnih in duševnih bolezni, obenem se zahvaljujejo vsem, zdravstvenemu osebju, bolnišničnim duhovnikom, vsem sočutnim ljudem, ki s trpečimi hodijo po poti bolečine in strahu pred neznanim, pred smrtjo.

Smrt je del življenja. Naj človeka ne bo sram, če se je boji, saj ne ve, kaj ga čaka po njej. Boji se bolečine umiranja, skrbi ga, da ni še opravil vseh svojih življenjskih nalog, skrbi ga trpljenje najbližjih. Vera je v bolezni opora. Odprt in iskren pogovor z bolnikom lahko tudi zdravniku, človeku znanosti, omogoči, da razume vlogo vere pri zdravljenju in mu tudi v tem nudi pomoč. Gre za celostno podporo, ki dopolnjuje zdravstveno oskrbo. Vera v Boga prispeva k počlovečenju te oskrbe, postavlja človeka z njegovimi telesnimi, psihološkimi in duhovnimi potrebami v središče medicine. Prav gotovo ne nadomešča zdravljenja, bolniku pa zagotavlja moč, ki jo nujno potrebuje za spopadanje z boleznijo, za sobivanje s strahom. Je Gospodov dar.

Slovenski škofje svoje pastirsko pismo zaključujejo z besedami: “Post in pepelnica sta besedi na črko P. Škofje priporočamo, da bi naša sočutna bližina do preizkušanih vseh vrst bila tudi v poslušanju, potrpežljivosti in ponižnosti.” Gre za dejanja, veščine, ki so pri vsakem človeku pomembne za rast in samorazvoj. Kreposti, ki pomagajo prenašati tesnobo in trpljenje, spremljati trpečega na poti do fizičnega in duševnega zdravja, do polnega življenja in spokojne smrti.

Pastirsko pismo za postni čas lahko preberete tudi na spletu: 1. del in 2. del.

Domen Golob, Kamnik: Želel bi si, da bi bilo pismo bolj podobno nedeljskemu evangeliju

Domen Golob. FOTO: osebni arhiv

Ob letošnjem pismu in ob ne-spominu na vsa pretekla sem se spomnil na ljudi iz Jezusovega časa. Večkrat sem se spraševal, kaj jih je tako pretreslo, da so bili vsi začudeni in so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo!« (Mr 1,27) Kakšne so bile Jezusove besede, da so zvenele tako zelo drugače od ostalih, ki so jih bili navajeni?
Naprej sem razmišljal, kaj mi še ostaja od vseh pisem, ki sem jih slišal. Vse, kar sem se spomnil, je bil način, kako je pokojni župnik Lojze Hostnik bral ta pisma. Po nekaj stavkih si ni mogel pomagati in je začel vmes goreče razlagati, kar mu je ležalo na srcu. Včasih se je v čem zmotil in kaj nerodno razložil, vendar je vedno pustil svoj osebni pečat, ki je razodeval, kako je v tistem času živel svoje duhovniško življenje.
Želel bi si, da bi bilo pismo bolj podobno nedeljskemu evangeliju. Recimo, da bi slišali zgodbo enega od škofov, kako se je približal konkretnemu bolniku in se ga sprva ustrašil. Potem pa je poslušal Svetega Duha, se mu približal in »zdržal« zraven njega. Mogoče celo to, kako mu je na koncu to srečanje škodilo. Tako kot Jezusu, ki se je moral na koncu še bolj skrivati pred judovskimi oblastmi, ker je ozdravil gobavca. Tako pa mi ostaja zgolj: »O, spomnili so se na bolnike in nas povabili, naj jim bomo blizu ... lepo.«

Janja Košir, Polhov Gradec: Da ne bi pred trpljenjem bežala

Janja Košir. FOTO: osebni arhiv

Ob poslušanju pastirskega pisma pred pričetkom postnega časa v meni odmevajo naslednje misli.

Priznam, da mi priporočena krščanska krepost potrpežljivega, ponižnega in pogumnega prenašanja trpljenja, ko me le-to nagovarja čisto osebno, največkrat ni bila blizu in mi tudi danes predstavlja izziv. V preteklih osebnih preizkušnjah je bila navadno moja neučakanost, da teža časa preizkušnje mine, precejšnja, moja prošnja Bogu pa ne za čimprejšnjo, temveč za takojšnjo (!) »ugodno razrešitev«… Skratka, moja pretekla izkušena duhovna »kondicija« v času preizkušenj in trpljenja je bila izjemno šibka. Hvaležna sem, da mi je bila v času, ko je bila zame osebna molitev ter zaupanje v Božjo previdnost zaradi preizkušenj izjemno težavna, vedno na voljo molitvena podpora in opogumljajoča bližina moža, bližnjih, bolniških duhovnikov ter možnost prejemanja zakramentov. Vse to mi je prinašalo veliko olajšanje. Ocenjujem, da bi bile nekatere življenjske preizkušnje zame, brez vere in občestvene podpore, nevzdržne.

Navdihujejo me življenja ljudi, ki ob intenzivnih izkušnjah trpljenja, v vsej svoji krhkosti in odvisnosti od pomoči drugih pokažejo kreposti potrpežljivosti, poguma, celo veselja in zaupanja v Božjo voljo in Božji načrt za njihovo življenje. In tudi, ko pridejo trenutki in tega ne zmorejo mi njihova osebna bližina in podelitev njihove lastne krhkosti in nemoči ter njihovo potrpežljivo sprejemanje poskusov sočutja in pomoči namenjene njim, pomaga rasti v ljubezni in boljšem prepoznavanju obraza Kristusove, Božje ljubezni. Resnično hvaležna sem za njihova življenja, za njihovo potrpežljivo daritev, ki resnično pomaga tudi rasti moje osebne vere, upanja in ljubezni.

Ni presenetljivo, da je trpljenje v današnji družbi (brez Boga) nerazumljivo, nekaj, čemur bi se bilo potrebno v vsakem primeru izogniti, saj trpljenje samo po sebi nima nobenega smisla... Zdi se, da svet kot »prave« in »dobre« prepoznava rešitve, ki naj bi posamezniku takoj (in za vsako ceno) prinesle olajšanje, kjer nam ne bi bilo potrebno prenašati trpljenja, bolečine, napora… Prav zaradi tega se mi posebno v zadnjem času zdi najpomembnejša sočutna molitev za vse, ki Boga (še) ne poznajo, saj se mi posebno trpljenje in iskanje odrešitev (za vsako ceno) brez zavedanja upanja, ki ga daje Božje odrešenje, zdi resnično nevzdržno.

Upam, da bom v naslednjem lastnem trenutku preizkušnje lahko rekla, da moje sobivanje s trpljenjem v preizkušnjah postopoma postaja duhovno zrelejše. Molim za Božjo pomoč, da bi vedno bolje odgovarjala na Božje povabilo, ki je v tem, da kristjani lastno trpljenje odgovorno, pogumno in potrpežljivo prenašamo ter ga darujemo, pridružimo Kristusovemu, zase in tudi za druge ljudi. Da ne bi pred trpljenjem bežala, temveč bi ga znala sprejemati in v njem zoreti. Da bi zmogla vedno več poguma, veselja in sodelovanja z Božjo previdnostjo tudi, ko se me trpljenje neposredno dotika. Da bi tudi v trpljenju soljudi ljubeče prepoznavala Kristusov obraz in bi jim znala biti v pravo sočutno podporo in pomoč. Z besedami pokojnega papeža Benedikta XVI, pomembno se mi zdi učiti se trpeti z drugimi in za druge… trpeti iz ljubezni, da bi postali oseba, ki resnično ljubi.

Aleš Čerin, Ljubljana: Potencial preroškosti

Aleš Čerin. FOTO: Siniša Kanižaj

Z zanimanjem sem prisluhnil pastirskemu pismu vernikom z zanimivim naslovom 'Svet trpljenja in zdravljenja je pomenljivo ogledalo sedanje družbe'. Prav razveselil sem se, ko se je dalo razbrati, da bo pismo govorilo o trpljenju in o zdravljenju, v luči sedanje družbe. Izvrstno izbrana tema za ta zmedeni čas!

Lansko leto sem ob pastirskem pismu močno "zastrigel z ušesi", ko so se škofje v ponižni drži opravičili, da nas vernike premalo poslušajo. Zato sem tudi letos pričakoval nekaj, kjer bom "zastrigel z ušesi". Nič takega nisem slišal – ne po prvem, ne po drugem delu. Potem sem oba dela prebral še v Družini in se dobro – z markerji za podčrtovanje – poglobil v vsebino.

Kar pohvalim, je odlična prispodoba Slovenije kot velike "bolnišnice". Zlahka se poistovetim z njo in občutek imam, da mi bo za vedno ostala v spominu. Škoda pa je, da prispodoba nekako "osamljena obvisi v zraku": nič o "boleznih", nič o "reorganiziranju bolnišnice", nič o "zdravljenju pacientke".

Dobri so mi tudi trije "p-ji" sočutne bližine v drugem delu (poslušanje, potrpežljivost, ponižnost), ki so dobra osnova za držo in ravnanje, ko se srečamo s preizkušenim. Le bolj razdelati bi jih bilo treba – na račun odvečnih vsebin.

Potem sem se za hec lotil popravljanja škofovskega pisma (veliko si upam). Ogromno odvečnega sem preprosto črtal. Pismo se mi zdi odločno preobloženo z vsebino, ki ne pove nič bistvenega ali celo le pojasnjuje, kar je samoumevno. Menim, da tak nagovor ne sme biti preobložen z odvečnimi stavki, celo ne z odvečnimi besedami. Nekdo bi ga moral pred objavo skrbno prebrati, premisliti in odvečno odločno odstraniti. Ko gre za tako pomembno pismo, si mora vsaka beseda "zaslužiti" mesto v njem.

Ne morem se znebiti vtisa, da avtor pisma ni imel jasno pred očmi ciljne publike, ki jo nagovarja. Menim, da smo to preprosti verniki pri maši, ki rabimo jasno, odločno in z Božjo besedo podprto vsebino, povedano razumljivo ter "necerkveno", obenem pa ilustrirano z iskrivimi pričevanji iz realnosti življenja. Dve pričevanji sta sicer izpostavljeni kot pričevanji, pa sta v bistvu "nepričevanji". In nas zato pustita prazne.

Od škofov bi pričakoval odločno več navezave na res bogato Božjo besedo obeh nedelj. Tega sicer nekaj je, a so pri Petrovi tašči nanizane ugotovitve o oznanjevanju (kar sicer ni tema), pri gobavcu pa nisem mogel najti dobre poante, ki bi jo lahko prenesel v svoje življenje.

Najbolj pa se čudim, da je toliko vsebine preprosto citirane iz drugih virov. Še najbolj zmoti vsebina iz zloženke, ki so jo škofje izdali pred leti. Le-ta zavzame kar 40 % vsebine in najprej navaja pravice bolnikov do obiska duhovnika in do zakramentov, se ponuja kot navodila bolnikom, svojcem, skupnosti in duhovnikom za izvajanje bolniškega maziljenja in drugih zakramentov. Vsebina je dobra, potrebna in primerna, a bi morala biti drugače, bolj nagovorljivo "zapakirana". Ne morem pa se znebiti vtisa, da je le "copy/paste" iz zloženke, zato ostajajo v nagovoru tudi take podrobnosti, kot je recimo vsebina podobice po prejemu zakramentov. Predlagam, da bi zloženko v pismu le omenili in jo na koncu maše delili vernikom.

Še nekaj bi si upal izraziti. Menim, da pisanje pisma v tako veliki in heterogeni skupini ni mogoče. Najbrž je en od škofov dobil nalogo, da je on letos na vrsti, da napiše. Tako si predstavljam. Predlagam, da se avtor pisma podpiše z imenom, ostali škofje pa se pridružijo vsebini.

Želim si, da bi tako pomembna pisma, ki se ob tako redkih priložnostih berejo vsem vernikom, ki imajo potencial preroškosti, ki naj nam dajo jasne usmeritve najvišjih duhovnih avtoritet v državi, kot taka tudi obravnavajo.