V nekaterih  državah – med katerimi danes vodita Nizozemska in Danska – velik odstotek odraslih ljudi uporablja kolesa tudi pri vsakodnevnih opravilih. V angleškem mestu Coventry, kjer je bilo moderno kolo izumljeno, so ga kasneje v veliki meri pozabili. Coventry, ki ima danes kakšnih 320.000 prebivalcev, leži v angleški grofi ji West Midlands, približno 153 km severozahodno od Londona. Mesto ima bogato srednjeveško zgodovino, v 19. stoletju pa je bilo znano predvsem kot center urarske obrti. Leta 1863 sta James Starley in Josiah Turner v Coventryju ustanovila podjetje, ki je v začetku izdelovalo šivalne stro[1]je. Proti koncu desetletja naj bi Turnerjev nečak iz Pariza na ogled pripeljal velociped (z velikim sprednjim in majhnim zadnjim kolesom), ki ga je Starley začel predelovati in izboljševati. Starleyjev nečak John Kemp Starley je leta 1885 nazadnje izumil Kemp Starley t. i. Rover safety bicycle. Šlo je za tip kolesa z okvirjem v obliki kara ter dvema enako velikima (ali pa vsaj zelo podobnima) kolesoma spredaj in zadaj. John Kemp Starley še danes velja za človeka, ki je izumil moderno kolo.

Kolesa pridejo na Slovensko

V naš del Evrope je prva kolesa pripeljal Benedict Albl (1847–1918), ki velja za prvega izdelovalca koles v Gradcu. 1880 je začel v Gradcu delati kot serviser šivalnih strojev. Po potovanju v Anglijo, kjer je očitno spoznal omenjeni safety bicycle, je leta 1888 začel proizvodnjo biciklov, majhnih biciklov, triciklov ter mladinskih koles. Približno dve leti kasneje je že zaposloval 24 delavcev. Zelo verjetno je, da sta pri njem kratek čas delala tudi mladeniča Franz Neger in Janez Puh, kasnejši Alblov konkurent. Puh in Neger sta izvirala iz različnih delov tedanje Štajerske, njuni poklicni in zasebni poti pa sta se večkrat prepletali.

Puh je bil rojen leta 1862 v kraju Sakušak, kakšnih 15 km severovzhodno od Ptuja. Izučil se je za ključavničarja (glede na ohranjene vire je kot vajenec delal v Rotmanu, na Ptuju, v Mariboru in Radgoni) in se po opravljeni vojaščini (1885) naselil v Gradcu. Po letu 1885 je bil Puh med drugim zaposlen (očitno le krajši čas) pri Benedictu Alblu. Leta 1889 se je poročil z Marijo Reinitzhuber (otrok nista imela). V istem času je začel samostojno popravljati in menda tudi že izdelovati kolesa. Tovarniško proizvodnjo koles je začel leta 1899. Dve leti kasneje je izdelal še prvo motorno kolo, ki je imelo bencinski motor. Pred prvo svetovno vojno je njegova tovarna zaposlovala več kot 1.000 delavcev.

Tako rekoč istočasno kot Puh se je leta 1889 poročil tudi Franz Neger, rojen leta 1859. Neger je izviral iz štajerskega kraja Bischofegg, dobrih 20 km severovzhodno od Mute. Njegov oče (prav tako z imenom Franz) je delal kot kovač in klepar. Kot avstro-ogrski vojak je Franz II. sodeloval pri zasedbi Bosne. Zatem se je leta 1882 (skupaj s starši in nekaterimi sorojenci) preselil v Maribor in bil štiri leta kasneje tam prijavljen kot »Bicykl Instructor«. Nato je nekaj časa preživel v Gradcu, kjer je imel (verjetno kot delavec pri Benedictu Alblu) tesne stike z Janezom Puhom. Ostal je Puhov dolgoletni prijatelj, z njegovo pomočjo pa je, kot kaže, spoznal tudi svojo bodočo ženo Ano Marijo Kern. Ta je bila, po zgodnji smrti svojih staršev, rejenka v družini Reinitzhuber, iz katere je prihajala Puhova žena Marija. Tako Puh kot Neger sta se s svojima nevestama poročila v drugi polovici septembra 1889. 

Kolesa v Mariboru 

Po svoji poroki se je Neger, kot kaže, vrnil v Maribor in tam delal kot mehanik. Že v poročni knjigi graške minoritske župnije Marije Pomočnice je sicer evidentiran kot »Nähmaschinverleger« oziroma založnik šivalnih strojev. 

Franzu Negerju pripada mesto ustanovitelja prve tovarne koles na Slovenskem.

V naslednjih letih je delal v svoji »izvrstno urejeni« mehanični delavnici. V njej je popravljal šivalne stroje (kakor nekoč Albl) in »bicikle«. Po pisanju mariborskega nemškega časopisa Marburger Zeitung z dne 4. 12. 1892 je »gospod Franz Neger, naš najbolje znani mehanik«, izdelal prvo kolo (»das erste Fahrrad, ein Niederrad, fertig gebracht«). V naslednjih letih je nadaljeval proizvodnjo in v ponudbo vključeval različne modele. Njegova kolesa (z imenom Neger-Safety) niso – glede na omenjeni članek – prav nič zaostajala za ostalimi kvalitetnimi kolesi na tedanjem trgu. Tako Negerju pripada mesto ustanovitelja prve tovarne koles na Slovenskem. Po drugi strani lahko sklepamo, da njegova proizvodnja ni bila večjega obsega. Malo pred letom 1900 se je delavnica nahajala na Burggasse 29, današnji Slovenski ulici. Ob hiši je bila speljana »lepa, električno razsvetljena steza«. Tam se je bilo mogoče vsak dan učiti vožnje s kolesom, pouk pa je bil za Negerjeve stranke brezplačen. Približno v času pred letom 1907 so bila v produkcijski načrt tovarne, kot kaže, vključena tudi motorna kolesa, vendar imamo o njih danes zelo malo informacij. Negerjeva tvrdka očitno ni bila ogromen industrijski obrat, ampak bolj družinsko podjetje. V začetku dvajsetih let je imela 15 ali 20 zaposlenih. Negerjeva osrednja dejavnost je vedno ostala izdelava in popravilo koles.

Družinsko podjetje je okrog leta 1934 začel voditi Negerjev sin in soimenjak Franz III., rojen marca 1895 v Mariboru. Po koncu druge svetovne vojne je bilo podjetje kmalu likvidirano. Franz III. je konec vojne sicer še doživel. Zatem je bil poslan v taborišče Šterntal pri Kidričevem, kjer je umrl v drugi polovici avgusta 1945.

Članek dr. Martina Beleta, Filozofska fakulteta univerze v Mariboru, lahko v celoti preberete v 36 številki revije SLO časi, kraji, ljudje.