FOTO: Tatjana Splichal.


Sv. Miklavž velja za zelo priljubljenega tako v vzhodni kot v zahodni Cerkvi že od 11. stoletja dalje, spoštovan pa je tudi na Slovenskem.

Pri nas je sv. Miklavž na Koroškem in v Dravski dolini veljal za zavetnika splavarjev, v Savinjski dolini in na Jezerskem pa so se k njemu zatekali mlinarji in žagarji. Značilne so številne cerkve sv. Miklavža ob tekočih vodah in na gričih nad rekami. Na to spominja stara pesem, ki pravi: »Jezus je svet'ga Miklavža postavil na te globoke vode: se bodo čez vozili, njega lepo častili.«

Miklavž peče piškote

Čeprav je sv. Miklavž danes poznan po vseh krajih, pa ni bilo vedno tako. Iz leta 1857 najdemo na primer zapis, ki se nanaša na Brkine: »Tukaj otroci od Miklavža nič ne vedo.«

Danes ga ni otroka, ki se ne bi v decembrskih dneh veselil njegovega prihoda. Skoraj po vsej Sloveniji, pa tudi onstran meje, si rdečo zarjo v dneh pred Miklavžem razlagajo tako, da »Miklavž piškote peče«.

Pogost je bil tudi Miklavžev semenj, o čemer nam pričajo različni zgodovinski viri. O Miklavževem semnju v Ljubljani pišejo že leta 1859. Stojnice so stale na Mestnem trgu, raztezale pa so se vse do Čevljarskega mostu in do današnje Stritarjeve ulice.

Miklavževa darila

Otroci so Miklavžu nastavili peharje, krožnike ali škorenjčke, da bi vanj nasul svoje darove. »Miklavževina«, kakor imenujejo ponekod darove ob miklavževem, je bila nekdaj sila preprosta: jabolka, hruške, orehi, lešniki, fige, če pa je bil zraven še kakšen zavitek sladkarij ali kakšen piškot, je bilo to že pravo razkošje.

V premožnejših mestih družinah so se omenjenim darovom kmalu pridružile tudi igrače. Manjkati pa ni smela niti šiba, imenovana »miklavževka«.


FOTO: Tatjana Splichal.

Miklavževi obhodi

Najstarejše pričevanje o Miklavževem obhodu po naših vaseh imamo iz leta 1839. Ponekod je Miklavž prihajal na konju, ob tem pa so močno rožljale verige, saj so Miklavža spremljali parkeljni (imenovani tudi zlodeji ali »ta črni«) in angelčki. Po nekaterih krajih so Miklavža spremljali še župnik, kaplan in sv. Anton, ki je delil podobice.

Miklavž je bil oblečen v duhovniško opravo, na glavi je imel škofovsko kapo, na rokah bele rokavice, nosil pa je škovsko palico. Hodil je od hiše do hiše in pozdravljal otroke, ki so morali odgovarjati na vprašanja iz katekizma in zmoliti kakšno molitvico. Včasih je moral to storiti tudi kakšen odrasel možakar!

Nato je Miklavž blagoslovil otroke in odšel skozi vrata. To se je običajno dogajalo na predvečer praznika, prihodnje jutro pa so se otroci razveselili skromnih daril, ki so jih čakala na mizi ali na okenski polici.

Na Miklavževo so fantje iskali življenjsko družico

Sveti Miklavž je znan tudi kot priprošnjik za srečen zakon. To izvira iz legende, ko je svetnik za časa svojega življenja rešil sramote tri sestre in jim z doto v obliki treh zlatih jabolk pomagal do dobrih ženinov.

Od tod izvira tudi običaj, ki je bil znan po več slovenskih krajih, kajti na Miklavževo so fantje iskali življenjsko družico. Izbranemu dekletu je fant ponudil tri jabolka. Če ji je bil fant všeč, je jabolka sprejela, če pa ga ni marala, je jabolka zavrnila.


Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Praznično leto Slovencev.

Preberite še:
- Izbor člankov za bolj doživet advent
- Pridi, Gospod Jezus!