Lucia Jerman: »Bila sem del velikega in lepega dogodka«

»V četrtek zvečer sem se, rahlo nervozna, odpravila v sosednjo župnijo, da prevzamem Taizejke, ki so mi jih organizatorji dodelili v varstvo. V vrvežu župnijskih prostorov sem z ostalimi gostitelji čutila krasno pričakovanje in veselje, da bomo na nek poseben način tudi mi del tega velikega in lepega dogodka. Za podaljšan konec tedna sem tako k sebi domov dobila štiri krasne mlade Poljakinje – sestri Julio in Wiktorijo z juga Poljske ter Goysho in Jagódo iz bližine Gdanska.

Fotografija za spomin. FOTO: Arhiv Lucie Jerman

Dekleta so se hitro izkazala za zaupanja vredna, tako da so prihodnje dni samostojno prihajale in odhajale domov, vmes pa smo vseeno uspele pokramljati in se malo bolje spoznati. Na prvi dan novega leta smo z bratovo družino združili moči in imeli skupno kosilo s še štirimi njihovimi romarji (iz Belorusije in Poljske), tako da je ob odličnem slovenskem kosilu, ki ga je pripravila svakinja Jerica, vzdušje prekipevalo od slovanskega duha in navdušenja nad slovensko kulinariko.

V Slovenijo se bodo zaradi prijaznih ljudi, ljubke prestolnice in nasploh lepega in varnega občutka še vrnile.

Dekleta pa so bila res vesela, da so imela možnost videti tudi delček Slovenije izven Ljubljane. Po njihovih besedah je bilo Evropsko srečanje mladih vrhunsko in iskrivo, v Slovenijo pa se bodo zaradi prijaznih ljudi, ljubke prestolnice in nasploh lepega in varnega občutka še vrnile.« :)

Rok Blažič: »Upanje za prihodnost naše celine«

»Bilo mi je v čast, da sem lahko bil del tega dogodka, da sem spoznal dobre mlade ljudi, ki se znajo tako glasno zabavati kot tudi moliti v tišini pred Jezusom. V takšnih srečanjih vidim upanje za prihodnost naše celine. Na območju, s katerega izhajajo moji gostje, so pravzaprav Kašubi in ne Poljaki, to je svoja etnična skupina s svojim jezikom. So zelo prijetni in odprti fantje, zelo so se zanimali za slovensko kulturo, zgodovino, jezik ... Kaj pa pravijo sami?«

Slovensko-poljska moška naveza. FOTO: Arhiv Roka Blažiča

Kamil Benert, Pruszcz Gdański (pripravlja se za poklic vojaka):
»Na taizéjskem srečanju najbolj cenim prijaznost ljudi, ki so nas gostili, toplo dobrodošlico in skupne molitve različnih narodnosti.«

Dawid Rybakowski, Pruszcz Gdański (uči se za kuharja):
»Presenetil me je smisel za humor ljudi iz drugih držav na taizéjskem srečanju, pa tudi to, da tudi mladi poznajo Janeza Pavla II.«

Našel se je tudi čas za igro. FOTO: Arhiv Roka Blažiča

Michał Mielewizyk, Luzino (živi in dela v Berlinu):
»Zelo sem vesel, da sem prišel sem, da sem obiskal Slovenijo, da sem bolje spoznal to deželo z zelo lepim glavnim mestom, ki je kot čudovita pravljica. Ljudje so tu zelo prijazni in umirjeni. Zelo sem vesel, da sem tu, hvala.«

Filip Woźniak, Gdańsk – Oliwa (študent na akademiji za glasbo – orgle):
»Hvala Slovencem in mestu Ljubljana, hvala za vaše gostoljubje, da ste odprli vrata svojih hiš, za dobro vzdušje, dobro hrano in smeh. Zelo sem vesel, da sem lahko bil s še eno generacijo mladih tu v Ljubljani. Pogrešal vas bom.«

Patricija Gril: »Pravo romanje zaupanja«

»Imela sem čast spoznati Moniko in Jósefa, sestro in brata s Poljske. Evropskega srečanja mladih sta se tokrat udeležila prvič, zato sta prišla brez konkretnih pričakovanj. Krasno, torej me nista mogla primerjati z gostitelji iz preteklih let! :) Zelo sem hvaležna in vesela, da sta se gosta tako pri nama z možem kot v župniji počutila dobrodošla in sprejeta. Mislim, da sta bila najbolj hvaležna za nekaj prevozov, saj sta zelo hitro spoznala tegobe mestnega prometa v okolici Ljubljane, posebej ob večerih, vikendih in praznikih …

Po novoletni sveti maši. FOTO: Arhiv Patricije Gril

Danes sta mi povedala, da sta prvič bivala pri neznancih in da je bilo to srečanje resnična izkušnja romanja – ničesar ne daš, prejmeš pa vse, kar potrebuješ. »Vse je milost,« je rekla Monika. Tudi jaz sem vse skupaj doživljala kot pravo »romanje zaupanja«. Tako to srečanje imenujejo taizéjski bratje … in imajo prav. Vsi smo morali obilno zaupati drug drugemu in gotovo je pomagalo, da smo zaupali tudi Bogu. Še kako se je izplačalo! Ob slovesu nam je bilo vsem iskreno žal, da je teh nekaj dni tako hitro minilo.«