Milana, Cleveland

V Sloveniji sem drugič. Tu mi je zelo všeč! Najlepša je pokrajina, razgledi. Lani sem prišla s starši, nato pa s starimi starši cel mesec raziskovala Slovenijo. Moja stara mama ima namreč tu sestro. Letos sem tu z mamo in mlajšo sestro, očka in dveletni bratec pa sta ostala doma. Razmišljam, da bi naslednje leto spet prišla ... Vsaj želim si. Počutim se kot prava Slovenka. To je moj drugi dom. V Clevelandu pa hodim v slovensko šolo, kjer je dobro! Učim se o Sloveniji, učim se slovenski jezik, počnemo veliko zabavnih stvari. Tam imam prijatelje. Edina stvar, ki mi gre na živce, je, da je ob sobotah, kar pomeni, da imam šolo skoraj vsak dan. Ampak je zabavno.

Janika Tomaževič, Buenos Aires

Že dvakrat sem prišla v Slovenijo. Zelo mi je všeč narava, ker je tu zelo mirno in ni kot v Argentini, kjer ni toliko narave. Hvaležna sem, da sem Slovenka in Argentinka. Nimajo vsi te možnosti, to je nekaj posebnega. In lepo je imeti skupnost, ki govori slovensko.

Katja Filipič, Buenos Aires

Vesela in ponosna sem, da znam slovensko. Že od malega govorim slovensko z družino in starimi starši. Všeč mi je, da imamo v Argentini skupnost, kjer se lepo razumemo. Vesela sem, da sem prišla v Slovenijo, o kateri so mi prej samo pripovedovali. Zelo se veselim, da bom spoznala kraje, kjer so živeli moji stari starši.

Tatiana Modic Kržišnik, Buenos Aires; profesorica in podravnateljica na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka 

Nekateri dijaki so tokrat prvič v Sloveniji. Danes lažje rečemo, da ne edinič. Ampak odkar hodimo v Slovenijo, od leta 1991, so tudi ljudje, ki so prišli samo takrat. Zato je to velikega pomena. Kar v šoli in doma slišijo, to, o čemer se kar naprej govori, lahko tu doživijo. Ta izkušnja je še lepša, ker pridejo z vrstniki in si delijo vtise. Je zelo prijetna izkušnja, ki jih zaznamuje.

Koliko za nas vedo Slovenci v domovini, je zelo različno. Pred dvema letoma nas je po Škocjanskih jamah spremljal vodič, ki ni imel pojma o Slovencih v Argentini. Mladi so se čudili, kako dandanes še kdo v Sloveniji ne ve za nas. Preden pridemo, jim rečem, da še danes velja, da jih bodo nekateri sprejeli odprtih rok in jih bodo zelo veseli, drugi pa ne. Tega smo vajeni.

Sicer pa mi o Sloveniji ne moremo biti objektivni, ker Slovenijo čutimo. Vsak, ki ga srečam, reče, kaj vse je narobe v Sloveniji. Saj sem na tekočem, rada berem, sledim, vem, kaj se dogaja. Ampak to, kar se dogaja v Argentini, je še veliko slabše! Mi se bomo v Slovenijo vedno radi vračali, za nas je idila.

Marija Sedmak, Cleveland; ravnateljica Slovenske šole pri Mariji Vnebovzeti 

Na novo priseljeni Slovenci ne iščejo vsi slovenske skupnosti. Takoj zagrabijo angleščino. Odvisno tudi, s kom se poročijo. Če je nekdo že povezan s slovensko skupnostjo, pridejo. Sicer pa skoraj ne. Kar je škoda, predvsem za otroke. Otroci se mi smilijo, ker izgubijo del sebe – človek mora pripadati. Kdor ne pripada, ni tako močan, izgubi se. To je izziv, s katerim se srečujemo: kako pritegniti novo priseljene.

Sama sem ponosna na slovensko skupnost v Clevelandu, ponosna sem, ko se vsi zberemo v cerkvi ali ko v šoli delamo kosila. Če stvari lepo tečejo, pride veliko ljudi in dobiš pohvale, je zelo lepo. Delamo dunajski zrezek, jabolčni zavitek, gremo v Slovenijo – to jih zelo pritegne. Cerkev je zelo pomembna, imamo zelo fajn župnika, g. Janeza Kumšeta, ki nas zelo povezuje.