Smisel za lepoto in odprtost za skrivnost

Tone Rode, direktor Družine

Misel mi najprej prikliče v spomin njen dostojanstven obraz, globok pogled, umirjen in milo doneč glas, prijazen in naklonjen nasmeh. Ko te je poslušala, si začutil, da je pred tabo z vso pozornostjo. Ko je spregovorila, si v besedah zaznal odmeve bogate notranjosti, preudarnost in dobronamernost, dostojanstvenost in sočutje, radovednost, globino umevanja, smisel za lepoto, odprtost za skrivnost.

Jasmina je bila dragocena sooblikovalka naših knjižnih projektov, urednica kulturnih strani Družinine priloge Slovenski čas, soustvarjalka spletnega medija Aleteia. Ob njej si začutil, kako jo je pri delu vodilo razodevanje globljega smisla v stvareh, tenkočutnost za dojemanje različnih človeških usod in življenjskih zgodb, iskrena ljubezen do sočloveka, spoštovanje do naroda in skupnosti, do jezika in zgodovine, do skupnih korenin in tradicije, resnično zanimanje za sadove kulture, književnosti in umetnosti z različnih vetrov. S človeško naklonjenostjo se je radodarno razdajala s srcem in dušo, tudi z mislijo, da bi prek knjig, člankov in drugih prispevkov, ljudem pomagala do upanja, do vere v odrešenje, do spoznanj, ki so nujni za človeka vredno življenje na tem svetu in so najboljša popotnica onkraj v večnost. Draga Jasmina, pogrešali te bomo. Hvala za tvoje pričevanje in tvoje delo med nami. Izročamo te ljubemu Bogu v prisrčen očetovski objem, v gotovosti, da uživaš večno srečo z Jezusom, in prosimo za tvojo družino, naj jim nakloni tolažbo in mir, ki ga ob prezgodnji ločitvi samo On more dati. In še to prosimo: naj ti nebeški Oče v svoji vsemogočnosti dopusti, da boš z onostranstva na nov način še naprej bedela nad vsemi, ki jih imaš rada in kar ti je dragoceno.

Bila mi je resnično desna roka

Bogomir Štefanič, urednik Slovenskega časa

»Bogomir, živijo! Ker ne vem, kako bom po operaciji (predvidoma po praznikih), že zdaj pošiljam pogovor z Damjanom Prelovškom /ob zaključku Plečnikovega leta/ in dve fotki …« Eden zadnjih dopisov, ki ga je Jasmina zadnji oktobrski teden poslala svojemu sodelavcu, uredniku Slovenskega časa …

Že iz teh nekaj besed svetijo Jasminine vrline, zaradi katerih sem bil neskončno vesel, da je pred leti prevzela vlogo urednice kulture pri Družinini mesečni prilogi. Nanjo se je bilo mogoče popolnoma zanesti: na njeno uredniško presojo glede vsebine, dobre avtorske prispevke, sodelavce, ki jih je pritegnila k pisanju, pravočasno oddajanje gradiva, odzivnost ob najbolj nemogočih urah … Tudi ko so se kakšni dogovorjeni uredniški načrti iz tega ali onega razloga sfižili, sva hitro in (predvsem po njeni zaslugi) mirno našla primeren rezervni scenarij. Bila mi je resnično desna roka in zdaj občutim, (kot) da sem doživel kruto amputacijo. Stvari nikoli več ne bodo enake.

V najinem dopisovanju in (pre)redkem srečevanju nisva porabila veliko besed, da bi se vse dogovorila. Tudi za to lastnost sem ji bil iskreno hvaležen. A po drugi strani je ta redkobesednost povzročila moj velik greh opustitve: nisem se ji za vse, kar je naredila, in zlasti za vse, kar je bila, jasno in izrecno zahvalil, dokler je bil pravi čas. Pa ji zato zdaj v Božjo brezčasnost kličem: Jasmina, ljuba sodelavka, hvala!

Sinonim za estetsko, lepo

Urška Leskovšek, urednica spletne strani Aleteia.si

Jasmina je bila v mojih očeh sinonim za estetsko, lepo. Glede glasbe, umetnosti nasploh, besed, olike, odnosov. Nenazadnje, njen prijeten in umirjen značaj je krasila tudi lepa zunanjost. Njen duh se je v mladosti prečiščeval na svojstven način, po veliko ovinkih, a se je iskanje prvih desetletij življenja v zadnjem sklenilo v lepem zakonu in družini ter trdni veri v Gospoda. Lepo je itak samo tisto, kar Ga odseva.

Med nami bo zazevala praznina, ki je še ne dojemamo. Želim si – in to bi si gotovo želela tudi ona –, da jo napolnimo s Kristusovim vstajenjskim upanjem. Da iščemo lepoto in resnico, da bomo nekoč spet vsi skupaj slavili Najvišjega – kot smo ga tolikokrat v njeni družbi že na tem svetu. Bogu hvala za to!

In hvala tudi za njen prispevek k Aleteii. Z nami je bila od prvega sestanka, ko smo snovali Aleteio Slovenija. Podpisala se je pod številne prevode iz španščine in francoščine. Naj uživa v Gospodovi milini!

Mir in blagost

Boštjan Debevec, odgovorni urednik Družine

Le nekajkrat so se prekrižale najine poti "v živo", malo več po spletni pošti in nekajkrat tudi po telefonu - upam si reči dovolj, da človek začuti človeka.

Ko razmišljam o spominu in čutenju ob srečanju z Jasmino, mi na misel prihajata dve besedi: mir in blagost.

Jasmino sem doživljal kot osebo, ki v sebi nosi en globok mir, ki ga imajo le redki. Obenem pa velikodušno blagost, ki se je kazala v njeni skromnosti in predvsem sposobnosti poslušanja. Malo je danes ljudi, ki se zna ustaviti in zares poslušati, Jasmina je to bila.
Ostaja hvaležnost za vsa ta križišča in za vso blagost.

Jasmina Rihar. FOTO: arhiv Družine

Živela je življenje kot velik dar

Jerica Jerman, urednica pri založbi Družina

Hudo me je zadelo, ko sem v nedeljo zjutraj prejela sporočilo, da Jasmine ni več. Tako nedoumljivo.

Najini poti sta se prekrižali kmalu po tem, ko sem pričela z delom knjižne urednice na Družini. Sprva sem jo poznala zgolj po pripovedovanju in občutila precej strahospoštovanja. Po najinem prvem srečanju je ostalo samo spoštovanje, strah pa je izginil. Jasmina je bila ena izmed najlepših oseb, kar sem jih srečala – v vseh ozirih. Vsa njena pojava je izžarevala milino, dobrohotnost, toplino, duhovno bogastvo ter intelektualno iskrivost in živost.

Za slovensko izdajo sva skupaj pripravili več knjižnih naslovov – bila je res dobra prevajalka in moja prva misel, ko sem iskala prevajalca za težje besedilo z duhovno ali filozofsko vsebino. Prevedla je, med drugim, dela Alaina Besançona, Chantal Delsol, več knjig Fabrica Hadjada, med njimi dva naslova, ki se ukvarjata z vprašanji življenja, smrti in vstajenja. Prvi nosi naslov Kako uspeti v smrti, drugi Vstajenje, navodila za uporabo. Kasneje mi je napisala, da je bilo prevajanje teh del zanjo ena lepših prevajalskih dogodivščin. Obe knjigi govorita o marsičem, njun končni namen pa je, da »bi bili dobro živi«. Tako mi je knjigi opisala Jasmina in mislim, da je tako tudi živela: z zavedanjem, da je življenje velik dar in da ni vseeno, kaj naredimo z njim. Jasmina je gotovo uspela v smrti, ker je uspela v življenju.

Vedno pripravljena sodelovati

Manica Ferenc, vodja marketinga na Družini

So trenutki v življenju, ko ostanemo brez besed.  Brez misli. Takšen je trenutek, ki je zaustavil korak drage Jasmine. Mame, žene, prijateljice. V spominu jo bom ohranila, kot  sogovornico, vedno s premislekom in argumentom. Vedno pripravljeno sodelovati. Pred očmi imam Jasmino, ki na enem naših dogodkov uči plesne korake svojega sina, oba z nasmehom in z roko v roki.
Ni naključij v življenju, vse se zgodi z nekim razlogom, čeprav ga težko razumemo. Tokrat bomo rabili še posebej veliko časa, da bomo razumeli, sprejeli. Do takrat pa naj nam bo v tolažbo Slomškova pesem: V nebesih sem doma, tam Jezus krono da, tam je moj dragi dom, tam večno srečen bom.

Molil bom zate in za tvojo družino

Jožef Pavlič, upokojeni novinar Družine

Jasmina Rihar je bila izjemno lepa ženska. Prava dama. Fotografiral sem jo na predstavitvi njenega prevoda knjige Fabrica Hadjadja Kaj je družina?, ki ga je izdala založba Družina. Vesel sem in hvaležen tako Založbi Družina, najprej pa prevajalki, da ga imam; kot tudi še nekatera druga pisateljeva dela. Vesel pa tudi, da sem ohranil spomin nanjo v fotografiji. Hvala, Jasmina, za ta posnetek v prostorih Družine, hvala za vse tvoje prevode, posebej še knjige o družini, ki ti je bila tako draga, sedaj pa je ni več. Tvoje lastne družine! Dobrega moža Lenarta, ki ga zelo cenim, sina, ki bo imel dvojno oporo v očetu. Pri meni v molitvi zanju in zate.

Jasmina Rihar na predstavitvi knjige Kaj je družina? FOTO: Jožef Pavlič

Plemenitost duha in preprostost srca

Mojca Purger, urednica spletne strani Družina.si

Jasmino Rihar sem spoznala, še preden se je pisala Rihar. Njen dekliški priimek Arambašič se mi je vedno zdel fino zveneč in misteriozen. Skrivnostna je bila tudi Jasmina. Pa nikakor ne vzvišena, pač pa izjemno razgledana, elokventna in inteligentna, po značaju pa umirjena in hkrati polna življenja. Res izjemna.

Spominjam se, kako smo skupaj iskali najbolj primeren prevod za naslov knjige Fabrica Hadjadja Kako uspeti v smrti, ki je kasneje dobila še »nadaljevanje« s knjigama Vstajenje in Kaj je družina, ki ju je prav tako prevedla ona. Vem, da ji je bil Hadjadjev nekonvencionalen pristop h krščanstvu všeč, vem pa tudi, da se je navdihovala še pri številnih drugih pisateljih in pesnikih. In vem, da je bila neomajno zvesta Jezusu.

Zame Jasmina ostaja zgled plemenitosti duha in preprostosti srca. Prepričana sem, da nas bo njena sled, vse, kar je nam in slovenski družbi zapustila, še dolgo bogatila. Ker ljubezen nikoli ne umre.

Gospod, daj Jasmini večni mir in pokoj. Večna luč naj ji sveti. Naj počiva v miru. Amen.