»Celo leto se trudiš, vidiš, da ti uspeva kljub temu, da je bilo letos toliko vlage. Najprej vse lepo izgleda, si vesel. Potem pa ti toča v nekaj minutah stolče ogromno,« pripoveduje Uroš Kovačec, ki v Juršincih in okolici obdeluje vinograde in polja z različnimi poljščinami. Že trikrat letos je njegove vinograde in polja prizadela toča, del strehe jim je odnesel močan veter, ki je izruval tudi drevesa v sadovnjaku s koreninami vred.

Mladi prevzemnik kmetije

Uroš Kovačec je pred štirimi leti od očeta prevzel polja in nekaj vinogradov, nekaj jih je še dokupil in posadil mlade trte. Danes obdeluje nekaj več kot dva hektarja vinogradov (približno 12 tisoč trt, pove ponosno) in šest hektarjev polj. Čeprav si želi, da bi se nekoč preživljal z vinogradništvom in prideloval visoko kakovostno vino, za zdaj hodi še v službo, zato njegovo preživetje ni odvisno samo od kmetije.

»Ne morem si predstavljati ljudi, ki od tega živijo«

»Letos je kazalo, da bo letina dobra, mlade trte bi ravno letos prvič res dobro obrodile,« je povedal Uroš. »Zdaj pa hodim po vinogradu, kosimo, in vidim tu in tam kakšen grozdek, ki je ostal cel, sem vesel. Ne morem si predstavljati ljudi, ki od tega živijo. Stroški ogromni, ker so škropiva draga, potem pa ti vse stolče.«

Pri Urošu v Slovenskih Goricah je letos trikrat klestila toča, uničilo jim je tudi polje s pšenico. Tega so imeli zavarovanega, vinogradov pa zaradi visoke cene zavarovanja niso zavarovali. Uroš načrtuje, da bo v prihodnosti nad trte razpel protitočno mrežo.

Uroš pravi, da ga pogled na zdrave grozde razveseli. FOTO: osebni arhiv

Kako se sooča z muhasto naravo

Na vprašanje, kako pri svojih 30 letih gleda na svojo prihodnost v kmetijstvu, ki je tako podvrženo vremenskim neprilikam, je Uroš odgovoril: »Narava dá, narava vzame, to je od nekdaj bilo in vedno bo. Če imaš več virov dohodka, še nekako gre. Jaz delam z veseljem, ker bi rad imel svoje vino, sadim sorte, ki so meni všeč. Moja želja je, da bi nekoč živel od tega.«

Ob pogledu na polomljene trse, ki bodo potrebovali več let, da se spet obnovijo, je čutil nemoč. »Ko je šlo neurje mimo, smo šli po vseh vinogradih in poljih pogledat, kakšna je škoda. Tudi moj oče je bil ob pogledu na vinograd močno prizadet. Celo leto se trudiš, potem pa je vse v nekaj sekundah uničeno.«

Kmet mora delati z veseljem in strastjo

Kdor ne kmetuje z veseljem, vizijo, strastjo, ne ostane v kmetijstvu, je prepričan Uroš. »Kakšno leto se splača, če je letina dobra. Če je kmetija raznolika, če imaš različne panoge, lažje obstaneš. Če pa gledamo vse ostalo: cene materiala in koliko dobiš ven, bi bilo bolje, da v začetku leta ne bi posejal pšenice, ker se ne izplača.«

Uroš kljub nemoči v boju z neurji pravi, da je treba vztrajati in upati na boljše čase. »Treba se je znajti sam, ne čakati na pomoč. Če kmetuješ, ne smeš obupati.« Pravi, da njega pokonci držijo zgodbe drugih vinarjev, ki so na svoji poti do uspeha prav tako morali premagati številne ovire. V pomoč pa mu je tudi njegova družina, saj so vsi vpeti v delo v vinogradih.

Fotografija z lanske trgatve: kakšen ponos! FOTO: osebni arhiv

»Grozdi so modni dodatek narave«

»Ko sem bil majhen, so bili vsepovsod okrog nas majhni vinogradi, ljudje so si postavili vikende, zdaj pa se vse zapušča in zarašča. Moja želja je bila, da te parcele oživimo, da obnovimo vinograde. Če je breg prazen, se zaraste, kar pa ni lepo videti. Premalo cenimo, kar imamo,« je prepričan.

»Meni je najlepše, ko z balkona vidim vinograd, ki je ves zelen, vse lepo stoji in na trtah zorijo grozdi. Grozdi so modni dodatek narave,« pravi Uroš.