Statistični urad RS je pred kratkim objavil sveže podatke o stanju zakonskih zvez v Sloveniji. Iz njih je razvidno, da se je v zadnjem desetletju število poročenih zmanjšalo za skoraj 40 tisoč. Za skoraj 60 tisoč pa se je zmanjšalo teh, ki nikoli niso bili poročeni. Povečalo se je tudi število razvezanih, in sicer za skoraj 15 tisoč.

Večina razvez po 14 letih zakona

Pretresljiv je tudi podatek, da je bilo lani za tretjino več razvez kot v letu 2020. Za razvezo se je odločilo 2.322 parov (548 več kot leto prej), v povprečju šest parov na dan. V Sloveniji se razveže že več kot en par na tisoč prebivalcev.

Povprečna starost lani razvezanih mož je bila 46,9 leta, razvezanih žena pa 44,1 leta. Zakonske zveze teh oseb so se v povprečju končale po 14,1 leta. Kar 38 parov se je razvezalo že v prvem letu zakona.

V ločeni družini na novo 2000 mladoletnih otrok

Med pari, ki so se razvezali v lanskem letu, je bilo 53 odstotkov takih, ki so imeli vzdrževane mladoletne otroke. Povedano drugače, z uradno ločitvijo staršev se je lani soočilo 1999 mladoletnih otrok. Med njimi jih je bilo največ (59 odstotkov) dodeljenih materam, le 6 odstotkov očetom, preostala tretjina otrok pa obema staršema.

Podatki o ugotavljanju ničnosti cerkvenega zakona za lansko leto še niso na razpolago. Glede na Letopis Katoliške cerkve so cerkvena sodišča ugotavljala ničnost cerkvenega zakona:

• l. 2017 v 59 primerih,
• l. 2018 v 60 primerih,
• l. 2019 v 48 primerih,

Leta 2020 sta cerkveni sodišči v Ljubljani in Mariboru prejeli 66 novih vlog; rešili sta 59 vlog, leto pa sklenili s 87 odprtimi vlogami.

Boleč proces, s koreninami v otroštvu

Ločitev je boleč proces, pogosto pa ima korenine v otroštvu. Tako svojo situacijo razume Natalie Kardum, ki bo o njej spregovorila tudi na današnjem, 6. Vseslovenskem srečanju razvezanih v Cerkvi, na katerega v sodelovanju s Skupnostjo Srce vabi Urad za družino pri SŠK.

KAJ? 6. Vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi pod naslovom Povrnitev dostojanstva po ločitvi. KDAJ? V soboto, 15. 10. 2022, ob. 15. uri. KJE? Narodno svetišče sv. Jožefa v Ljubljani. Srečanju bo mogoče slediti tudi po Zoomu. KDO? Predavanje prof. dr. Jožeta Ramovša, sv. mašo bo daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik.

O svojem življenju, spoprijemanju z bolečino in odpuščanjem je Natalie Kardum odkrito spregovorila v pogovoru za Aleteio. V nadaljevanju objavljamo del pogovora.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Že na svet sem prišla nezaželjena, človeško gledano. Moja mama je bila posiljena in tako je zanosila z mano. Ker je bila iz zelo verne katoliške družine, me je obdržala, ampak zaznamoval jo je občutek sramu in držal se je tudi mene, tako v otroštvu kot tudi kasneje. Potem sem živela v sirotišnici in v štirih različnih rejniških družinah.

Če si bil v otroštvu ranjen kot sem bila jaz, pravzaprav nimaš otroštva. Nisem se počutila varno, zaželjeno, nihče se ni ukvarjal z mano. Rejniki so mi pri 3 letih povedali, da niso moji biološki starši. To je v meni zbujalo strah in večno nesigurnost. Zato sem si sama zgradila svoj notranji, domišljijski svet, v katerem je bilo zelo lepo.

Sram nas je povedati podrobnosti svojega odraščanja, še sploh, če so se dogajale krute stvari. Ampak jaz ne maram, da se stvari pometajo pod preprogo, ker potem ne moremo nič razrešiti. Tega pa ne zmoremo, dokler nimamo ob sebi nekoga, ki verjame v nas.

Natalie Kardum. FOTO: Tatjana Splichal

Doživeli ste ločitev. Ali je nanjo vplivalo tudi doživljanje vašega otroštva?

Na nek način sem poiskala nasilje, zavrženost, odsotnost, nespoštovanje, disfunkcionalnost tudi v svojem partnerju, ker to mi je bilo poznano iz otroštva. Bila sem odvisna od odnosov.

V moji krušni družini je bilo nasilje, prav tako je bil agresiven tudi moj mož. V mojem zakonu je bilo ogromno nasilja – psihičnega, manipulacij, omejevanja svobode, žalitev, ljubosumja... Gre za stalno preigravanje. Naivno sem mislila, da bom svojega moža lahko spremenila. Ampak ker me je bilo strah, da bom ostala sama in zavržena (moja najgloblja otroška rana), nisem znala postaviti meje in se postaviti zase.

Potem pa sem ugotovila, da je moj zakon zrcalil moje življenje. Poročena sva bila 25 let. Trudila sem se, hodila sva tudi na terapije, ampak pri mojem možu nekako ni šlo, ker je imel tudi on zelo močne patološke vzorce iz svoje družine. Ni bilo vse slabo – imeli smo tudi lepe trenutke, veliko smo kot družina tudi lepega skupaj doživeli. Ampak po drugi strani pa sem vedno pogrešala odnos. Brez odnosa ne moreš napredovati, ne moreš odrešiti stvari.

Trikrat sem doživela izgorelost. Pred nekaj leti sem prebolela raka. Zelo smo bili preizkušani. Zavedam se, da se travme zapišejo v telo. Telo si zapomni, vsa čustvena toksičnost se nekam zapiše. Otroci "pokasirajo" vse naše travme, to ozračje, konflikte.

Kako se razvezani počutite v Cerkvi?

V Cerkvi pogrešamo, da bi bili enako zastopani kot vse druge skupnosti. Še posebej glede ničnosti zakona. Tu smo še zelo občutljivi. Slovenci ne izražajo čustev, ne znajo, nočejo, ne zmorejo. Zato je morda ločencem še toliko težje najti svoje mesto v Cerkvi in skupnosti. Sama sem Dalmatinka, zato sem mogoče res zelo odprta, res z lahkoto izražam svoja čustva. Slovenci pa raje tiho trpijo in iz sebe delajo žrtve, še zlasti matere. Imam pa upanje, še posebej, ker je kriza v Cerkvi, da se ustvarja nov prostor, kajti v krizi je vedno tako.