Razmišljanje Marije von Trapp

Bila sem čisto sama v bolnišnici na Dunaju. Vsi moji domači so bili na stotine kilometrov daleč stran. Ko sem tako ležala z zaprtimi očmi v pričakovanju smrti, sem slišala zdravnika, kako razlaga sestri, da nima smisla iskati mojih družinskih članov, ker je že prepozno in jim ne bi uspelo pravočasno priti, da me še zadnjič vidijo živo.

»Ali umiram?« Hotela sem izgovoriti to vprašanje, vendar se nisem mogla niti premakniti niti govoriti.

Čeprav je zdravnik šepetal, sem ga jaz slišala zelo jasno. Zdelo se mi je, da se vsi moji čuti združujejo v čut sluha. Kljub temu da sem močno odprla oči, nisem mogla videti ničesar, čeprav je bila ura deset dopoldne. Izgubila sem vid. Slišala sem šum rjuh, ko jih je sestra potegnila dol z mojih stopal, slišala sem drsenje njene dlani po mojih stopalih in njen glas, ko je rekla: »Noge so ji že mrzle,« vendar dotika nisem začutila. Izgubila sem dotik.

»Ali umiram?« Hotela sem izgovoriti to vprašanje, vendar se nisem mogla niti premakniti niti govoriti. Tedaj je izginil tudi sluh in nastala je tako globoka tišina, kot je v življenju nisem še nikoli doživela. Telo je bilo povsem nemočno, toda duša je bila popolnoma prisebna z vsemi svojimi sposobnostmi.

V muki smrtne ure se je moja duša sprehodila skozi preteklo življenje

Brez motenj iz zunanjega sveta, se je spomin izostril bolj kot kdaj koli prej. V vsej tej muki smrtne ure se je moja duša sprehodila skozi vse preteklo življenje, ki ga je videla v novi jasnini. Čeprav nisem ničesar videla, sem s čuti duše zelo nedvoumno zaznala navzočnost neke zlobne sile, ki je hotela name vplivati, naj obupam: mojih grehov je preveč in so preveč hudi, zato naj opustim vsakršno upanje.

Toda hkrati sem zaznala navzočnost še ene duhovne sile. Možno, da je to bil angel varuh, ki je dušo tolažil in spominjal: Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg: spominjal je dušo na brezmejno usmiljenje in ljubezen nebeškega Očeta, s katerim se bo zelo kmalu srečala.

Ves preostanek življenja bom hvaležna za tiste posebne trenutke.

In kaj je bilo potem? No, potem nisem umrla. Toda ves preostanek življenja bom hvaležna za tiste posebne trenutke. Pozneje sem ugotovila, da se to dogaja povsod in da ni šlo zgolj za mojo zasebno izkušnjo. Pravijo, da ob umiranju človeški čuti umirajo počasi, eden za drugim. Zato moramo zelo paziti na to, kaj govorimo in kaj počnemo ob umirajočih. Čeprav takrat bojujejo svojo zadnjo in odločujočo bitko, bi jim bilo v veliko pomoč, če bi slišali, da jim govorimo o Božjem usmiljenju in o tem, naj ohranijo vero in zaupanje vanj. Nekega dne bomo tudi mi morali storiti ta korak. Takšna priprava bi nam najbolj koristila. In ko bo vsega konec in bo nekdo od naših najdražjih umrl, se spomnimo besed iz Razodetja: Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi« (Raz 14,13).

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat 11/2021, molitveno-bogoslužni reviji, ki pri založbi Družina izhaja vsak mesec. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,50 evra, letna naročnina pa 59,40 evra. Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.