»20 let je dolga doba, posebej, če to pomeni 20 let trdega dela podnevi in ponoči, bitke z zakonodajo, politiko in seveda na prvem mestu: neprestane bitke za človeška življenja,« je začel nagovor Ivo Boscarol in nadaljeval, da vsi v dvorani – prisotnih je bilo prek 100 kardiologov in srčnih kirurgov iz Slovenije in tujine – vedo, kaj pomeni bitka za človeška življenja. »Da, govorim v prvi osebi, ker sem tudi jaz imel srečo, da ste mi nekateri tukaj prisotni omogočili ta današnji pozdrav, kajti brez uspešne rekonstrukcije skoraj šestcentimetrske anevrizme ascendentne aorte pred leti me verjetno danes ne bi bilo med vami.« Pravijo, je nadaljeval Boscarol, da mora imeti človek v življenju tudi srečo: »In jaz sem jo imel, ko me je zaradi posla na Kitajskem poiskal gospod Ghenadij Lisac in preko katerega sem pred desetimi leti spoznal dr. Songa in dr. Zorčevo. Njim gre zahvala, da sem bil v Medicorju tako uspešno operiran, da se operacije sploh ne spomnim več in nimam nobenih posledic ali omejitev. Hvala, dragi Ghenadij, in hvala celotni ekipi Medicorja!«

Ivo Boscarol s kardiologinjo dr. Bojano Žvan in ustanoviteljico MC Medicor dr. Metko Zorc.
FOTO: K. H.

Ivo Boscarol se je v pozdravnem nagovoru ozrl v svoje otroštvo ...

»Živeti v tem času – to je res sreča!«

Da je srečen tudi zato, ker ima privilegij živeti v najbolj razburljivem in inovativnem času človeške zgodovine, je dejal v pozdravnem nagovoru Boscarol in se ozrl v svoje otroštvo, »ko smo otroci kot pribiti sedeli na tleh v menzi bližnjega podjetja, ki je edino v okolišu imelo črno belo televizijo z migetajočim zaslonom, in zadrževali dih ob spremljanju trenutka, ko je človeška noga prvič stopila na tla zunaj zemlje. Kako enkratno razburljivo je bilo doživeti preobrazbo komunikacije in dela s pojavom prenosnega telefona, prednosti GPS-a, osebnih računalnikov … Živeti v dobi rojstev genske terapije, nano tehnologije, operacij na odprtem srcu, brezogljične mobilnosti, 3D tiska … To je res sreča!«

Skupno nam je tudi to, da verjamemo, kako tisto, kar delamo, delamo za druge, ne zase.

Vzporednice zdravniškega poklica in letalstva

»Danes tu prisotni smo vajeni hoditi po brezpotju, delamo svojo pot in puščamo sled za seboj. Razmišljamo drugače, prepričani smo vase, da noben zid ni tako debel, da ga z glavo ne bi mogli prebiti, in da če hočemo kaj spremeniti in narediti revolucionarne premike, moramo narediti korake v neznano. In ko spoznavam zgodbo tu prisotnega prof. Cribieja, začetnika in inovatorja TAVI operacije, ko srce operirajo, ne da bi odprli prsni koš, ali ko spoznavam zgodbo dr. Zorčeve, ki ji je uspelo narediti in uspešno voditi zasebno bolnico v sistemu, kot je naš, vidim veliko vzporednic z tudi menoj in mojim podjetjem,« je zbrane nagovoril Boscarol: »Vsakovrstne prepreke, administrativne blokade, toga miselnost ljudi, ovire v lastnih glavah, vse to so nam skupni izzivi. Skupno nam je pa tudi to, da verjamemo, kako tisto, kar delamo, delamo za druge, ne zase. Da hočemo spremeniti stvari na bolje in nam dobiček in denar nista na prvem mestu.«

Pipistrel je eno tehnološko najinovativnejših podjetij na svetu, pa z nobenim od zaposlenih ni imel podpisane konkurenčne klavzule, a kljub temu intelektualna lastnina ni šla iz družbe.

»Z glavo med oblaki, z nogami trdno na tleh«

Dandanes nihče ne more ustvariti uspešne zgodbe sam, je nadaljeval Ivo Boscarol: »Uspešna zgodba potrebuje močan kolektiv, ki mu zaupamo in on zaupa nam. K sreči sem tako kot prof. Zorčeva to dovolj zgodaj spoznal tudi sam. Uspelo mi je ustvariti pripaden in močan kolektiv, ki sem mu zaupal in on je zaupal meni. Trudil sem se, da smo bili lahko vsi ponosni na to, kar ustvarjamo, verjeli v uspeh in se počutili socialno varne.« Da v Pipistrelu niso nikdar imeli ekstremnih plač, imeli so pa poštene in redne, je dejal Boscarol: »V 33 letih niso kasnile nikdar niti za en sam dan, in Pipistrel je eno redkih podjetij, ki v 33 letih nikdar ni poslovalo z izgubo. Nikjer nismo imeli ključavnic, a nikdar ni bilo kraje.« Še več, čeprav je Pipistrel eno tehnološko najinovativnejših podjetij na svetu, z nobenim od zaposlenih ni imel podpisane konkurenčne klavzule, a kljub temu intelektualna lastnina ni šla iz družbe. »Nasprotno, na prste dveh rok lahko preštejem ljudi, ki so me v 33 letih zapustili.« Iz najhujših svetovnih kriz so vedno izšli kot največji zmagovalci, je dejal Boscarol: »Glavo smo imeli vedno med oblaki, a obe nogi trdno na tleh.«

Ivo Boscarol je nagovoril udeležence mednarodnega simpozija ob 20-letnici Medicinskega centra Medicor. FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

»Nisem si predstavljal časa, ko so posamezniki lahko bogatejši kot država«

»V 33 letih sem dokazal, da se da uspeti tudi v majhni državici, z omejenimi sredstvi – na dolgi rok, ob upoštevanju tradicionalnih vrednot, a ne na račun zaposlenih, kupcev, dobaviteljev, narave ter družbe, in ostati skromen,« je nadaljeval Boscarol in izpostavil kolege iz svoje generacije, ki je zaradi pehanja za profitom in lagodnejšim življenjem tehnološki napredek preveč pospeševala in pozabila na katastrofalne posledice, ki jih povzroča naravi in medsebojnim odnosom. »Tehnološki napredek je žal postal tudi obratno sorazmeren z medčloveškimi odnosi in nesorazmerji v družbi. Nikdar si nisem predstavljal, da bom živel tudi v času, ko so posamezniki postali bogatejši kot velike države, celo kontinenti, in se ne zavedajo dejstva, da je med uspehom ter pohlepom le tanka črta. Če sam pri sebi nisi dovolj močan in prestopiš to črto, poti nazaj ni.«

Mlada generacija bo imela ogromno odgovornost, saj bo morala potrebe in želje človeštva ter planeta uravnovesiti z napredkom.

Zakaj je računalnik posredni krivec za zaton človeštva?

Ivo Boscarol je dejal, da se je večino svojega življenja bal globalne in jedrske vojne, ki bi uničila civilizacijo. »Kako zelo sem bil naiven. Pozabil sem, da je leta 1936 Nemec Konrad Zuse v prepričanju, da dela v dobro človeštva, prvi zasnoval računalnik, ki za računanje uporablja dvojiški številski sestav, na osnovi katerega delujejo današnji računalniki. Verjetno si tudi on ni nikdar predstavljal, da bo posredni krivec za zaton človeštva, saj umetna inteligenca, ki temelji na njegovem konceptu računalnika, pomeni pokop civilizacije, kot jo poznamo danes!« Zato bo mlada generacija, kot je dejal Boscarol, »imela ogromno odgovornost, saj bo morala potrebe in želje človeštva ter planeta uravnovesiti z napredkom. Tega dejstva se ne sme ustrašiti, ampak ga mora vzeti kot odgovornost do sebe in do družbe. Ima velik izziv, a prepričana mora biti, da mu bo kos. Njeno poslanstvo bo boj za preživetje planeta zaradi prenaseljenosti in klimatskih sprememb, za preživetje čebel in s tem človeštva, iskanja alternativ preživetja izven zemlje in predvsem boj za ohranitev medčloveških odnosov.«

Pred današnjo generacijo bodo drugačni izzivi, kot smo jih imeli mi.

Zakaj so intelektualni poklici najbolj na udaru?

Da današnji generaciji šola daje manj uporabnih osnov, kot jih je dobila katerakoli generacija v zgodovini, je dejal Boscarol: »Pa ne zato, ker je slaba, ampak zato, ker se ne ve, katera znanja bo rabila. Večino tega, kar se učijo, ne bodo mladi nikdar potrebovali, in večino tistega znanja, ki ga bodo potrebovali, ne bodo pridobili v času šolanja. Zato bo moral znanje vsak sam pridobivati, ga iskati in nadgrajevati. Pred današnjo generacijo bodo drugačni izzivi, kot smo jih imeli mi. Potreben bo vseživljenjski boj, kako družbi ostati potreben, da te ne bo nadomestil umetni um, stroj ali robot. Najbolj na udaru bodo prav intelektualni poklici, saj bo najlažje nadomestiti planerja, analitika in da, tudi znanstvenika. Veliko danes najpomembnejših poklicev bo izginilo.«

Svetu moramo pokazati, kako delamo, biti zgled in vzor tudi drugim. Da bodo verjeli, da se s poštenim delom vse da, če se hoče.

Medosebni odnosi in tradicionalne vrednote

»Vendar sem optimist, in vsi moramo biti,« je sklenil nagovor Ivo Boscarol: »Tako kot sem jaz z razvojem in certifikacijo prvega brezemisijskega letala postavil tretji mejnik v zgodovini letalstva, pa čeprav po izobrazbi nisem inženir, in dokazal, da se vse da, če se le hoče, tako si moramo vsi prizadevati, da bomo s trdim delom na dolgi rok uspeli in bomo ponosni na svoje delo, a z upoštevanjem sodelavcev in tradicionalnih vrednot. Vem, da tu prisotni danes moje sporočilo razumemo in tako tudi delamo, a moramo tudi s takimi konferencami, kot je ta ob 20-letnici Medicorja, svetu pokazati, kako delamo, biti zgled in vzor tudi drugim. Da bodo verjeli, da se s poštenim delom vse da, če se hoče.«