Bernarda Fink Inzko, mezzosopranistka

Bernarda Fink Inzko. FOTO: Tatjana Splichal

Papeža Benedikta XVI. sem srečala v avdienčni dvorani v Vatikanu v aprilu pred desetimi leti. To enkratno srečanje mi je omogočila glasba. Za papežev 85. rojstni dan mu je Orkester Gewandhausa iz Leipziga pod vodstvom Riccarda Chaillyja »podaril« simfonijo »Lobgesang« – Slavospev Felixa Mendelssohna. Prav to skladbo si je zaželel papež. Bila sem ena izmed treh solistov na odru. Da je papež izbral skladbo komponista, ki je bil judovskega rodu in čigar družina je, ko je imel on tri leta, sprejela krščansko vero in protestantizem, se mi zdi polno simbolike. Mendelssohn je bil zagotovo globoko veren, to se v simfoniji čuti »skoz in skoz«. V dvorani v Vatikanu se je čutilo to vesoljno, ekumensko ozračje! Presenečeni pa smo bili, ko smo se po končanem koncertu pevci s papežem lahko celo dvakrat pozdravili – si stisnili roke, pa še za kratko izmenjavo besed je bil čas. Iz srca mi je privrelo, ko sem mu rekla: »Slovenija vas pozdravlja« in »Bog naj vas krepi in navdihuje še naprej!« Verjetno je bil Benedikt XVI. najbolj glasbeno navdahnjen papež do sedaj. Slišala sem, da je redno poslušal glasbo in vsak dan sedel za klavir. Vemo, da je bil eden najbolj vrhunskih teologov našega časa, vesten, natančen in izjemno odgovoren človek. Za ves njegov trud pri opravljanju najvišje in najtežje službe v Cerkvi, ki mu je bila sveta, naj mu bo Bog bogat plačnik.

Naslovnica nove Družine. Naročite jo lahko tudi prek telefona 01/36-02-830.

Lojze Peterle, prvi predsednik vlade Republike Slovenije 

Lojze Peterle. FOTO: Tatjana Splichal

Bistveno za pontifikat Benedikta XVI. je globoko zavedanje splošne krize zahodnega sveta in poskus navezave Cerkve na temeljni izhodišči vere – ljubezen in resnico. V diagnozi sveta je bil realist in je trpel ob moralnem relativizmu, še posebej ob nespoštovanju vsakega človeškega življenja. Njegova misel je bila jasna in celovita. Zavedal se je, da človek in družba brez resnice ne moreta napredovati, celo ljubezen je brez nje omejena. Pri delu za novo evangelizacijo ga je pred strukturami zanimal duh, Kristus kot »temelj resničnega humanizma«.

S poljsko-nemškim papeškim dvojcem smo imeli srečo. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta se lepo dopolnjevala v razumevanju zgodovinske odgovornosti v boju proti komunističnemu totalitarizmu kot v odnosu do temeljev krščanske vere. Po desetletjih tesnega sodelovanja z Janezom Pavlom II. Benedikt XVI. ni prevzel papeževanja nepripravljen. Utrjeval je temelje, iz katerih je mogoča rast. Hvaležen sem mu za teološko jasnost, za dar razlikovanja. Beseda doktrina mi je šla večkrat na živce, pod njim mi je postala simpatična. Zanimivo je, da je njegova misel dosegla lep odmev tudi v Ruski pravoslavni cerkvi.

Klobuk dol pred njegovo ponižnostjo. Ko je videl, da ne more več, je odgovorno odstopil in dal priliko drugemu. Mislim, da bo njegov pontifikat še prišel za nami, zlasti zaradi ljubezni in resnice.

Mojca Širok, novinarka, nekdanja dopisnica iz Rima

Mojca Širok. FOTO: Tatjana Splichal

Delo papeža Benedikta XVI. sem podrobneje spoznavala kot dopisnica RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. Še bolj poglobljeno pa sem raziskovala njegove odločitve in njegov vpliv na Rimskokatoliško cerkev in tudi širše na družbo, ko sem pripravljala knjigo o njegovem odstopu in izvolitvi njegovega naslednika papeža Frančiška; knjiga Od Benedikta do Frančiška nosi podnaslov Revolucija v Rimskokatoliški cerkvi, besedo revolucija pa na nek način povezujem samo z Benediktom XVI. Iz proučevanja njegovega življenja in dela, pogovorov s številnimi ljudmi, ki so ga od blizu poznali, ki so podrobno proučevali njegove filozofske in teološke tekste, je bilo moje največje spoznanje, da je Benedikt XVI. v bistvu prvi človek, ki se je dejansko upal lotiti konkretnih sprememb v Cerkvi in o tem tudi spregovoriti – med drugim tudi spopadanje s pedofilskimi škandali oziroma prikrivanjem le teh. Žal tega ni uspel izpeljati, ampak njegova velika moč je bila v tem, da se je na neki točki ustavil, si rekel: »Jaz tega ne morem narediti, bom pa omogočil, da bo za menoj prišel nekdo, ki bo imel več možnosti in predvsem moči za to.« S tem je povzročil pretres, njegov odstop je bil dejansko nekaj revolucionarnega v zgodovini sodobne Cerkve.

Z njim sem se kar nekajkrat srečala od blizu, se rokovala. Njegova roka ni bila tiste sorte, ko rečemo kot »mrtva riba«, bila je kot krhek piškotek, mehka in topla. Vedno mi je dajal vtis drobnega palčka, ki ni v celoti na tem svetu; kar lebdel je, kot sapica. Dajal je vtis papeške odmaknjenosti, kar je najbrž pravilna drža: bil je blizu Božjemu.

Janez Janša, predsednik vlade RS ob izvolitvi papeža Benedikta XVI. 

Janez Janša. FOTO: Tatjana Splichal

Bil sem na Trgu sv. Petra, ko je kardinal Ratzinger postal papež Benedikt XVI. Še vedno hranim besedilo njegovega nagovora ob umestitvi. Izgovorjene besede so se dotaknile množice, ki je čakala naslednika Janeza Pavla II. Vzbudile so prepričanje, da je Wojtyla dobil dostojnega naslednika. Nit, ki je povezovala njegovo sporočilo, se je glasila: »Vsak med nami je zaželen, ljubljen in zaobsežen v Božjem sporočilu.«

Kmalu zatem sem papeža Benedikta XVI. srečal ob uradnem obisku Svetega sedeža in na daljšem pogovoru me je presenetilo njegovo pristno poznavanje razmer v Sloveniji, predvsem položaja slovenske Cerkve in odprtih vprašanj do države. Razumel je tudi problem nedokončane tranzicije, kar je bila sicer velika redkost pri naših sogovornikih v tujini. Že takrat sem pomislil, da je velika škoda, da nima kakih 20 let manj.

Danes je to obžalovanje še bolj prisotno, saj so njegova opozorila o nevarnostih kulturnega marksizma aktualna kot še nikoli. Živimo čas, ki naravnost kliče po poglobljenem branju njegovih besed.