V vsakdanjem življenju kristjana je molitev zelo pomembna. Ob vseh obveznostih pa je včasih kar težko najti čas, ki bi ga posvetili pogovoru z Bogom. Katoliški spletni portal Aleteia tokrat ponuja nekaj nasvetov, s katerimi bomo morda molitev lažje uvrstili na vsakodnevni urnik.



Saj poznamo tisti glodajoči občutek, da nam nekaj manjka, mar ne? Želimo si moliti, vendar se ne premaknemo z mesta in obhajajo nas dvomi. Morda si mislimo, da nam Bog ne želi prisluhniti, saj smo se že pred časom malce oddaljili od Njega.

Morda smo nekoč že redno molili in se zavedamo, da je zrela molitev več kot le nenehno prosjačenje Boga, pa nismo povsem prepričani, kako znova začeti.

Morda smo resnično zaposleni in se bojimo, da bo »redna molitev« od nas zahtevala preveliko vdanost, te obveznosti pa trenutno nismo pripravljeni sprejeti.

Ali pa se molitvi izogibamo, ker nas je strah, da pri tem ne bomo »uspešni«.

Pomirimo se. Edini način, kako ne uspeti v molitvi, je ta, da se molitve sploh ne lotimo. In povsem nemogoče je, da nam Bog ne bi želel prisluhniti. Bog je tako lačen naše družbe, da je vedno, kot oče izgubljenega sina, zazrt v obzorje in čaka, da nas bo uzrl vsaj za kratek trenutek. Bog lahko pospeši srečanje, ki ga iščemo – podobno kot v priliki - , če sami jasno oblikujemo svojo željo. »Ko je bil še daleč, ge je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).

Naš Bog je veliko nasprotje moči in vljudnosti; po eni strani je vsemogočen, pa vendar stoji pred vrati in trka, vljudno čaka naše privolitve, da mu odpremo vrata. Ker nam je dal svobodno voljo, vedno čaka, da se bomo obrnili k Njemu po pomoč.

Božji poljub je dosegljiv preko milosti; vse, kar se zahteva od nas, je to, da si zaželimo pravo stvar ali pa da preprosto izrazimo svojo željo po molitvi. »Verjamem, da želja po ugodju človeku v resnici prinese ugodje«, je zapisal Thomas Merton. Če to sprejmemo, lahko na povsem preprost način začnemo tudi z molitvijo.

1 Naredimo znamenje križa

Ko sem bila še majhna, se mi je znamenje križa zdelo kot nekakšen »ključ«, s katerim sem lahko odprla in zaprla svojo povezavo z Bogom – ključ Božjih vrat, tako rekoč. Babica me je naučila, da sem znamenje križa naredila vedno, ko sem zaslišala sireno ali videla rešilni avtomobil na nujni poti, v moji domišljiji pa so ta drobna znamenja postala nekakšna odrešilna dejanja: ko sem se pokrižala, sem potrebo, ki sem jo videla ali slišala, potisnila skozi Božja vrata in stiske neznanih ljudi z molitvijo pošiljala naravnost v nebesa! Tudi zdaj, ko sem starejša, se ob zvoku sirene ali ob pogledu na rešilni avtomobil vedno pokrižam. Ali pa ko se ob delu spomnim na kakšno osebo in njene potrebe. In ko me prevevajo lastni strahovi in negotovosti. Preprosto ugotovim, kaj je pred menoj: rešilni avtomobil, potreba, strah, jezna misel, naredim znamenje križa in vse prepustim imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. To je prva in najhitrejša molitev in odličen začetek.

2 Navadimo se malce »blebetati« pred Bogom

Kot voda, ki vre iz vodometa – podobno lahko Bogu izročamo svoje molitve, spontane in malobesedne. Če izvemo žalostno novico, si lahko mislimo: »Jezus, usmili se nas!« Kadar je bila moja mama pod stresom, je vedno vzkliknila: »Jezus, Marija in Jožef, na pomoč!« Vse to so molitve, prave molitve. »Blebetanje« ni vedno nujno le v stiski in pod stresom. V trenutku, z malo besedami lahko izrečemo tudi hvalo ali zahvalo. Ko gremo mimo razpela ob poti ali mimo domače cerkve, lahko pozdravimo Jezusa: »Hvaljen Jezus in presveti zakrament!« To je preprosto in prav tako velja kot molitev. Ko otrokom zaželimo lahko noč, lahko rečemo: »Velik si, Gospod, in velike hvale vreden.« Ko pričnemo z delom, recimo: »Gospod, svoje delo posvečam Tebi!«; in ko plačamo vse položnice: »Hvala Bogu, ki nam naklanja toliko milosti!«

3 Opazimo nekaj lepega

»Lepota bo odrešila svet«, je zapisal Dostojevski in to drži. Nič naglega, nič hitrega, nič grdega nas ne bo izpeljajo iz nas samih in nas odprlo za Boga, lepota pa to lahko stori in bo tudi storila. Ko sem včeraj odhajala iz cerkve, sem opazila droben cvet na pragu svetišča. Pobrala sem ga in položila na armaturno ploščo v avtomobilu in vso pot proti domu me je spominjal na cvetoče drevje, ki ga je prebudila pomlad. Ob tem sem premišljevala o smrti in vstajenju, o Jezusovih besedah: »Vse delam novo«. Dan je postal poln upanja, vožnja je bila duhovno prijetna, dosti bolj, kot če bi poslušala glasno radijsko glasbo.

Ko smo ravno pri tem:

4 Poslušajmo

Med vožnjo ugasnimo radio. Izklopimo televizor med večerjo, tudi če smo sami. Izključimo vse, dajmo umu in duhu možnost, da se povežeta v trenutku tišine. Nenehno nas obdajajo hrup in kričeče podobe, tako da sploh ne prepoznamo »drobnega, tihega glasu«, s katerim nas nagovarja Bog, če pa ga že zaslišimo, se nam zdi strašansko intimen. Pa za to ni nobene potrebe. »Zame je molitev valovanje srca; preprost pogled, usmerjen v nebesa …«, je zapisala sveta Terezija Deteta Jezusa. Enako je lahko za nas. V trenutku tišine preprosto vzvalovimo: »Poklical si me, Gospod, tukaj sem.« In nato prisluhnimo.

5 Prepevajmo

Sveti Avguštin je dejal: »Kdor poje, dvakrat moli« in v tem je nekaj resnice. Gotovo se spomnimo preprostih pesmi in hvalnic, ki smo se jih učili pri verouku in jih prepevali v mladinski skupini. Če jih v teh dneh v cerkvi več ne slišimo, pa naj bodo naša tolažba in oblika molitve: »Z menoj gre Jezus, prijatelj moj …«; »Naš najboljši brat je Jezus, On bremena lajša nam …«.

Če nam petje ne gre od rok, si lahko zamrmramo dele svete maše in pojemo: »Gospod, usmili se, Kristus, usmili se, Gospod, usmili se« ali pa »Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas …«

Če nam nič od tega ne ugaja, se še vedno lahko zatečemo h kakšni posvetni, vendar primerni pesmi: »Angeli živijo, tudi če ljudje ne čutijo …«

Uspešen skok v življenje z molitvijo vam želim!

Vir: Elizabeth Scalia / www.aleteia.org
Foto: splet