»Nič nam ne more dati sreče, če ni Boga,« pravi znana francoska mistikinja dvajsetega stoletja Marthe Robin. Te besede bi lahko bile smerokaz današnjemu človeku, ki je poskusil že vse, da bi postal srečen, lahko pa nam pomagajo tudi razumeti, zakaj so svetniki, čeprav so mnogokrat izkusili veliko trpljenja, kljub temu znani kot pričevalci veselja in izpolnjenega življenja.

Širina naše duše

Vzrok za to, da ne more nič ustvarjenega potešiti naše lakote po sreči, vidi sveti Anton Padovanski v dejstvu, da je naša duša širša od stvari, ki bi jo lahko napolnile. Le Bog je večji od našega srca in spoznava vse, zato lahko samo on izpolni praznino, ki zeva v nas. 

Podobno ugotavlja tudi Terezija deteta Jezusa: »Bogastvo še ne ustvarja sreče. Veselja ne najdeš v stvareh, ki nas obdajajo, najdeš ga na dnu duše …«

Bogastvo je za srečno življenje lahko celo ovira, saj v našem srcu pogosto prevzame mesto, ki pripada edino Gospodu. Da bi v svoje srce lahko sprejeli Boga in srečo, ki nam jo prinaša, mora biti prazno, nenavezano na stvari in odprto zanj. 

Prav zato je bila za mnoge svetnike pot veselja v uboštvu. Ti dve vrednoti v enem izmed svojih spevov skupaj omenja sveti Frančišek, ki je znan prav zaradi svojega radikalnega uboštva, pa tudi po tem, da je kar žarel od veselja. 

Tudi svete matere Terezije, ki je uboštvo živela prav tako zavzeto, se ljudje spominjajo kot vedno nasmejane in srečne. »Nikoli ne smemo biti zaskrbljeni za prihodnost. Za to ni razloga. Bog je tu. Ko se v nas pojavi hrepenenje po denarju, se pojavi tudi želja po stvareh, ki jih lahko dosežemo z njim: po nepotrebnih stvareh, po lepih prostorih, razkošju na mizi, več oblekah, zabavi … Naše potrebe bodo narasle, zaradi ene stvari bomo zahtevali drugo in posledica bo neskončno nezadovoljstvo. Uboštvo nas dela svobodne. Zato se lahko šalimo in smejemo ter ohranjamo veselo srce za Jezusa.«

Brez navezanosti in zagrenjenosti

Srečni smo lahko torej brez navezanosti na materialne dobrine, saj nas na dnu duše čaka naš največji zaklad – oseba, ki želi biti z nami v ljubečem odnosu. Ljudem, ki bi se radi podali v osrečujočo pustolovščino z Bogom, mati Terezija svetuje: »Bodite sami z Jezusom, potem bodo vaša srca začutila veselje, ki ga lahko da le on.« 

Jezusa zelo osebno srečujemo pri svetem obhajilu. 

Zaradi udeležbe pri evharistiji lahko po besedah sv. Matere Terezije preženemo iz svoje notranjosti vso zagrenjenost: »Prepričani morate biti, da ste prejeli Jezusa, potem ne boste mogli svojega jezika, misli ali srca prepustiti zagrenjenosti.«

Obstaja nevarnost, da srečo enačimo samo s čustvi. FOTO: Pexels.

Svetniki so o notranjem veselju govorili tudi v času trpljenja. Če jih je osrečevalo bivanje z Bogom, so jih osrečevale tudi preizkušnje, ki jih je Bog dopustil, saj le on ve, zakaj je bila potrebna njihova žrtev. 

Mala Terezija je v težkih trenutkih poudarila: »Zdaj ne trpim več v žalosti, temveč v veselju in miru, zares sem srečna, da trpim.« 

Bogu je prek sprejemanja težav pokazala, kako ga ima rada, kar jo je osrečevalo: »Ali je še kakšno večje veselje, kakor trpeti zavoljo Tvoje ljubezni?« Znak, da bolečine niso prizadele njene sreče, je bil notranji mir, ki je ni zapustil tudi v največjih preizkušnjah.

Mreža veselja

O miru kot znamenju notranjega veselja govori tudi sveti Frančišek bratu Leonu. Pravi, da bi živel resnično veselje, le če bi ohranil potrpežljivost in se ne bi vznemirjal v težkih življenjskih položajih; na primer, če bi ostal miren, ko ga nihče od sobratov v hudih vremenskih razmerah ne bi hotel sprejeti pod streho samostana.

Za veselje se je potrebno torej mnogokrat potruditi. 

»Veselje ni preprosto stvar značaja. Ko služimo Bogu in ljudem, je vedno težko biti vesel, kar je dodaten razlog, da se veselje trudimo doseči in mu pomagati rasti v naših srcih. Veselje je molitev; veselje je moč; veselje je ljubezen; veselje je mreža ljubezni, v katero lovimo duše,« pravi mati Terezija. 

Tudi svoje sestre, misijonarke ljubezni, je pošiljala k ubogim s spodbudnim nasmehom na ustnicah, saj imajo reveži mnogo razlogov za žalost. Po njenem mnenju je vesela sestra pričevanje že brez govorjenja, ker odseva Božjo ljubezen in upanje na večno veselje. 

»Veselje sije iz oči in pogleda, iz pogovorov in iz zunanjosti. Ko bodo ljudje videli srečo v vaših očeh, bodo v vas odkrili Boga.«

Z mrežo veselja so lovili duše tudi drugi svetniki. Kdor je poznal don Boska, mu ni bil tuj prizor množice fantov, ki so ga razigrani prenašali okrog.

S svojo vedrino in humorjem je pridobil njihova srca in jih pripeljal k Bogu. Tudi sam je rekel: »Od mladih si ne želim drugega, kot da so dobri in vselej veseli.«

Tudi božjega šaljivca Filipa Nerija bi lahko srečali sredi Rima, obdanega z gručo otrok, s katerimi se je lovil in smejal, včasih na svoj račun. 

Tako kot don Bosko je tudi on spodbujal ljudi k veselju: »Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem … Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselju.«

Prav veseli svetniki so bili veliki pričevalci ljubezni do Boga in do bližnjega. Ni čudno, da so po smrti Filipa Nerija našli njegova oblačila ožgana na srčni strani, saj je njegovo srce gorelo v ljubezni. Sreča pa prihaja ravno iz gorečega srca.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (35/2021).