Duhovnik Jose Tolentino de Mendonca je danes dopoldne predstavil že četrto premišljevanje na postnih duhovnih vajah za rimsko kurijo, ki je govorila o »žeji po ničemer«. Tema včerajšnjega popoldneva pa je bila »Sprevidel sem, da sem žejen«.



Tolentino de Mendonca je v včerajšnjem, tretjem premišljevanju poudaril, da ni vedno preprosto stopiti v stik z lastno žejo, toda če tega ne storimo, naše duhovno življenje izgubi stik z našo resničnostjo. Pomembno je, da se duhovno »napojimo«, kajti šele potem se bomo lahko »oplodili« in »zabrsteli«. Do tega bo prišlo le v primeru, če si življenja ne bomo nepredušno zaprli. Življenje v suši je namreč izjemno zahtevno.

Ko prisluhnemo lastni žeji, bomo znali oblikovati željo po tem, kar nam primanjkuje. Duša pa je, kot pravi Psalm 42, vedno žejna Boga.

Današnje dopoldansko premišljevanje je bilo namenjeno malodušju, ki v naše življenje včasih pride namesto žeje. Ko se odrečemo žeji, začnemo umirati. Malodušje nas v svojih različnih stopnjah sicer ne ohromi takoj. Včasih je to le mlačen način življenja, ko se življenje v osnovi nadaljuje, zdi se, da počnemo tisto, kar moramo početi, v globini pa se čutimo razdvojene in imamo občutek, da stvari izvršujemo brez cilja in namena.

V sodobnem času malodušje zdravijo s psihiatričnega vidika, vendar je očitno, da ga, podobno kot depresije, ni mogoče zdraviti samo z zdravili ali zgolj tehničnim pristopom. V zdravljenje mora biti vključena celotna oseba.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (O.N.)