Foto: Vid Ponikvar/Sportida



Z razmahom nevroznanosti lahko psihološke procese razumemo tudi s fiziološkega vidika, kar nas spodbuja k zavedanju, kako pomembni so odnosi in vzdušje, v katerem živimo. Vplivajo namreč na razvoj možganov, posledično pa na naše delovanje. Velik izziv je, kako se soočiti s starimi, globoko usidranimi družbenimi navadami in prepričanji – na primer otroka udariti po prstkih ni nič takega, je dobra vzgojna metoda. Če pa bi ob tem spremljali dogajanje v otrokovih možganih, bi videli, da je ravno nasprotno – škodljivo zanj, pravi Polona Greif.

Psihoterapevtka Polona Greif kot temeljni izziv svojega poklica prepoznava pomoč ljudem do lepših in polnejših odnosov. Na Študijsko-raziskovalnem centru za družino izvaja svetovalne in psihoterapevtske programe, predava in vodi vaje na fakulteti.

Kaj štejemo pod pojem »nasilje v družini«?

Ob tem vprašanju verjetno najprej pomislimo na težko fizično nasilje med partnerji ali do otrok. Tudi to nasilje je žal prisotno, vendar se o tem danes že veliko govori, opozarja in ozavešča (čaka pa nas še veliko dela za preprečevanje). Spomniti želim tudi na oblike nasilja, ki so (družbeno) še vedno sprejemljive in jih je v našem vsakdanu veliko več kot tistih najbolj grobih oblik, pa o njih čisto premalo govorimo (kaj šele, da bi takšna dejanja obtožili za nasilna): npr. šeškanje, poniževanje, zadiranje na otroka, kaznovanje, manipuliranje, sramotenje, ignoriranje, zapiranje otrok v sobo, kritiziranje, zmerjanje, žaljenje, nenehne zahteve, jezni izbruhi … Te so najmanj enako škodljive oblike nasilja kot fizično nasilje, saj otroku povzročajo stres, ki presega vse njegove sposobnosti, da bi se z njim lahko soočil. Tega je veliko in je prefinjeno vrinjeno v naše vsakdanje življenje. Takšna dejanja so žal močno razširjena tudi zunaj družinskega kroga – v odnosih vzgojiteljev do otrok, učiteljev do učencev in na delovnih mestih. V družbi primanjkuje nežnosti, spoštovanja in dostojanstva.

Kako lahko pri otrocih in mladih prepoznamo, da so žrtve nasilja?

Otroci in mladi stisko izkazujejo na različne načine, vsem pa je skupno, da so preplavljeni s stresom, z neprijetnimi občutki in s težo, s katero se ne zmorejo sami soočati in je razreševati. Zato ne moremo sklepati samo po vedenju. Notranja bolečina jih vodi v različne odzive, močno odvisne od tega, kako so se ob starših naučili ravnati v stiski, kakšno vlogo imajo v družini, kakšno genetsko osnovo za odzivanje … Dinamika je kompleksna in pogosto globoko zakoreninjena. Ponavadi hitreje opazimo telesne znake: bolečine v trebuhu, glavobole, kronične bolečine itd., prav tako hitro opazimo spremenjeno vedenje posameznika ali agresivnost. Veliko je prikritih odzivov: tesnobne motnje, motnje prehranjevanja, stiske v odnosih (družinskih in vrstniških), pa vse do tistih, ki znake skrijejo in so navzven funkcionalni, sodelovalni, morda kažejo dobro samopodobo, navznoter pa zelo trpijo.


Foto: Tatjana Splichal


Kam se žrtve lahko obrnejo po pomoč?

Žrtev mora vedno najti odraslo osebo, ob kateri se počuti varno in ob kateri dobi zaščito. Če je ne dobi, naj išče naprej, saj ji pripada, da se jo sliši in zavaruje. V prvi vrsti naj bi bili to starši – samo iz tega se bo razvijala zdrava osebnost (in zato moramo vložiti več truda v krepitev varnih in zdravih starševskih odnosov do otrok). Kjer pa so odnosi že tako zelo oteženi, da si družinski člani ne nudijo več varnega in sprejemajočega odziva, so dobrodošle tudi strokovne oblike pomoči in različne ustanove. Vedno se je mogoče oglasiti na CSD, kjer poznajo tudi druge aktivne programe, kamor se lahko žrtve obrnejo.

Zelo težko pa je za žrtve prikritega nasilja, saj je to tolerirano do te mere, da ga slabo ali skorajda ne prepoznavamo in se mu ne moremo upreti, stisko pa ljudje potem »odnašajo« v razna druga stanja in dejanja (tesnobnost, anksioznost, alkohol, substance, hrana, delo, v odnose …), ne da bi se zavedali, kaj jih v resnici muči. V takih primerih je nujno, da oseba, ko zazna, da ji nekaj ni prijetno, sme o tem razmišljati na glas in ob odrasli osebi, ki ji bo pomagala ovrednotiti, za kaj gre. Nato pa gre naprej po strokovno pomoč, kjer bo krepila večjo senzitivnost za svoj notranji svet in odnose.

Kako pa je s tovrstnimi stiskami med samoizolacijo?

Samoizolacija je lahko stiske in nasilje okrepila, komu pa jih je lahko tudi razbremenila. Tiste, ki so se znašli v še težjih okoliščinah, želim spodbuditi, naj verjamejo, da jim pripada spoštljiv odnos in varnost, zato naj poiščejo načine, kako opozoriti nase in kako se zaščititi. Naj se povežejo z ljudmi (pomagajo lahko spletne možnosti sporočanja) in naj s to težo ne ostajajo sami. V času samoizolacije so bile vzpostavljene številne telefonske oblike svetovanja in pomoči – naj se jih ljudje ne bojijo koristiti.

Sodelujete tudi z Unicefom Slovenija ...

Z Unicefom Slovenija sodelujem že vrsto let, zadnja leta kot prostovoljka v Unicefovem Nacionalnem odboru za spodbujanje dojenja, pa tudi pri različnih aktivnostih za otroke, starše ter pedagoške in zdravstvene delavce. Pripravljamo različne delavnice, druženja, predavanja, spletne videe … v pomoč otrokom in odraslim. Z Unicefom Slovenija organiziramo brezplačni spletni seminar »Kam se je skrilo nasilje?« za pedagoške delavce, ki so ključni pri prepoznavanju stisk otrok.
Unicef otrokom v Sloveniji omogoča varne točke, kot so knjižnice, zavarovalnice, lekarne, cvetličarne ..., v katerih so prisotni ljudje, ki otrokom nudijo zaščito, nasvet in pomoč.
_ _ _

*Članek je objavljen v novi Naši družini (39/2020).*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*