Stična mladih 2019, foto: Anita Kepic

Grimmova pravljica

V pred petimi leti izšli knjigi »Prebudimo dremajočega velikana« sem razmišljal o Cerkvi na Slovenskem kot o »dremajočem Velikanu«, ki nosi v sebi Božjo moč, ki pa je kdaj ni čutiti ali zaznati.1 Po petih letih so me »izzvali« (uredništvo), da odgovorim na vprašanje: kako prebuditi spečega velikana? Misel na kakšen »recept« sem takoj zavrnil, ker ga, seveda, nimam. Mi je pa v spomin priplavala Grimmova pravljica o Trnuljčici. V njej srečo na gradu pokvari hudobna sojenica, ki vse uroči, da zaspijo za sto let, potem ko se kraljična zbode z votkom.

Strupeni »votki«

Kristus Cerkvi, tej Božji Trnuljčici, ni obljubil brezskrbnega življenja. Že vso zgodovino se »zbada« s strupenimi »votki« zla in greha, kar jo uspava. Da je v Cerkev vdrl »dim hudobnega duha«, je brez dlake na jeziku povedal že koncilski papež sv. Pavel VI.2 Vanjo vdirajo modernizem, konservatizem, potrošništvo, relativizem, individualizem, plitvina duha … pa nima smisla, da naštevam vse sodobne »votke«, s katerimi se zbadamo.

Oživljajoči »poljubi«

Kristus, ki je vse to dobro vedel, ni poslal kraljeviča, ampak je obljubil, da bo s svojo Cerkvijo ostal kar sam kot Božji Kraljevič. Samo njegovi »poljubi« so lahko Cerkev vedno znova prebudijo. To je proces spreobračanja, ki velja za posameznika in za celotno skupnost Cerkve; dogaja pa se »od spodaj«, ne »od zgoraj«. Začne se pri posameznem verniku, posameznem krščanskem zakonskem paru, družini, župniji, škofi ji … Kot Cerkev živimo iz tega spreobračanja, ko se iz sebične zaverovanosti vase vedno znova vzravnavamo h Gospodu in k drug drugemu. Pri tem se je treba včasih v življenju cerkvene skupnosti osvoboditi tistih starih navad, ki niso več rodovitne.

Kajti, kar je mrtvo, ne more več prenašati življenja naprej. In ko enkrat zaznamo, da nekaj v pastorali ne prinaša več življenja, marveč postopno izumiranje, je prav, da ugotovimo, da je mrtvo, ali vsaj, da umira. Si upamo skupaj o tem razmišljati? Če da, smo še »živi«; če ne, smo že »mrtvi«. Smo pripravljeni sinodalno ugotavljati na vseh ravneh, kaj je v pastorali »mrtvo« in kaj »živo«? Poskušali smo s »slovensko sinodo«, nato s »slovenskim pastoralnim načrtom«; morda bi kazalo malo bolj smelo nadaljevati z uresničevanjem navdihov Duha. Naj ponazorim s konkretnim primerom. Odkar sem duhovnik in škof, se pogovarjamo o primernih letih za birmo, o botrih, o katekizmih … In uspeh? V glavnem »dim«.

Bilo je tudi nekaj »poljubov« Božjega Kraljeviča. Delo birmanskih skupin poleg rednega verouka je mnoge mlade vključilo v življenje župnije a takšne skupine niso postale redna praksa v vseh župnijah. Med »poljubi », ki oživljajo, lahko prepoznamo tudi oratorije z močnimi skupinami animatorjev bodo kdaj postali redna oblika pastorale v vseh župnijah? Poživitveni »poljubi« so za mnoge tudi najrazličnejše skupine, ki zbirajo ljudi, da se hranijo z Božjo besedo, z molitvijo, da si pomagajo živeti iz milosti zakramentov, npr. zakonske skupine …