Nekateri starši mislijo, da je dovolj, če krepijo in ščitijo svoje otroka le s svojo ljubeznijo. Menijo, da lahko njihova ljubezen nadomesti tudi ljubezen Boga. A je prav v tem prepričanju ima korenine tragično čutenje številnih otrok. Tega ne trdim iz vloge nekega patra, ki pač mora, že po poklicu, na vsakih nekaj minut omenit Boga. To pišem iz lastnega izkustva in iz doživljajskih dejstev številnih otrok.

Izhajam iz bolj neverne kot tradicionalno verne družine. Iz zelo ranega otroštva se spominjam strašljivih doživljan, tesnobnega strahu, ki je izhajal iz spoznanja, da mi bo nekoč (morda prav kmalu v kakšni nesreči) smrt odvzela moje ljubeče bližine: babico, očeta, mamo … Še sedaj se spominjam kako nisem mogel zaspati, dokler ni prišel iz službe tudi oče.


Ilustrirala Paola Bertolini Grudina

V nas je kot strast močno hotenje, da so naše ljubezni neogrožene – da nas v zemeljski negotovosti nekdo varuje in da imajo horizont neminljivosti. V nas je zapisano hotenje po večnosti! (Mimogrede: če večnosti ne bi bilo, tudi hotenja po njej ne bi bilo.) Naše ljubezni morajo imeti krila, ki nas ponesejo/prenesejo v presežnost! Šele takrat, ko sem srečal Jezusa in sva postala v odnosu na ti, so se moji strahovi polegli.

Vera ni teorija, vera je odrešujoče izkustvo – tudi na tem področju! Posredovati otrokom vero ne pomeni teoretizirati o Bogu, pač pa vedno znova po molitvi in evharistiji izkustveno doživljati Njegov pomirjajoči dotik ljubezni. Da je Bog ljubezen ne vemo zato, ker je to zapisal evangelist Janez in to razodeva Jezusova zgodba, pač pa zato, ker v duhovnem stiku z Jezusom to izkustveno doživimo.

Ljubezen do Boga odreši naše ljubezni strahov in negotovosti; ljubezen Boga je moč za našo medsebojno ljubezen. Zato pravi Jezus v glavni zapovedi, naj najprej ljubimo Boga. Z drugimi besedami: naj odpremo srce Bogu, da bomo zaznali njegovo ljubezen, kajti potem, s tem svetim dodatkom v naši duši lažje ljubimo – to je sočutno sprejemamo drug drugega v realnosti medsebojnih odnosov. Dragi starši, to je le en vidik, zakaj je vredno in dragoceno posredovati vero otrokom. Naj za tokrat zadostuje. Dovolite, da k temu zapisu priložim samo še nekaj priporočil.

- Naj otrok vidi, da imate starši v Bogu tisto odrešujočo Bližino, v kateri se po molitvi/evharistiji notranje umirite za sprejemanje realnosti medsebojnega odnosa. Naj otroci prepoznajo, da je prav v povezanosti z Bogom tista moč, da so lahko krize za vas priložnosti za preraščanje v novo, višjo kvaliteto v sobivanju.

- Otrok bo prepoznal svetost vrednot (tudi vere), če jih boste sami ozavestili in sprejeli v svoje življenje. Otrok prepozna, da ima nekaj božansko vrednost ne iz teorije, pač pa iz zgleda in izkustva.

- Naj vam Božja podpora pomaga videti in govoriti najprej o dobrem. Beseda opomina je rodovitna le na podlagi opaženih odličnosti.

- Imejte doma Božji kotiček s prijaznimi svetimi podobami – vsekakor Marijo in če je le mogoče z zavetniki vseh družinskih članov. Nad vsemi naj kraljuje križ. Razložite otroku, da je Jezus na križu zato, da se mi ne bi počutili same, ko nam je hudo. On se kot Sočutni sklanja k našemu življenju, da ne bi bili sami, ko nas boli duša. Naj vas vidi, kako v trenutkih teže zrete v sveto znamenje Njegove Bližine in k prijaznim podobam Marije in zavetnikov, ki nas spremljajo na poti življenja. Ne bojte se otroku pokazati svoje resničnosti in kako vas Jezus v njej (od)rešuje. Tako bo lažje našel tudi sam pot do Odrešitelja našega življenja.

Ne pozabite: odnos z Bogom ni teorija, je odlično vedno znova (od)rešujoče izkustvo!

Vera je dar je tudi tema januarske Mavrice.