Odgovarja: Andreja Mohar Košir, pediatrinja 

Razumem vašo zaskrbljenost glede zatikanja pri govoru vašega otroka. Med drugim in petim letom starosti se otroci neprestano soočajo s situacijami, ko nekatere besede, povedi ali pomenske zveze uporabljajo prvič, kar sploh ni enostavno, zato se pojavljajo različne oblike netekočega govora, ki pa še ne pomenijo pravega jecljanja.

Kako torej ločiti, ali gre le za netekoč govor ali pa se je pojavilo pravo jecljanje? Netekoč govor se kaže kot manjši zastoji v govoru, ponavljanje posameznih zlogov ali besed (npr. ma-ma-mama, mama-mama-mama) ter druge zadrege kot na primer zavlačevanje govora. Otrok pri netekočem govoru ne čuti napetosti in se težav pogosto niti ne zaveda. 

Pri jecljanju pa je jasno videti, da se otrok pri govoru napreza, napenjajo se mišice vratu in lic, dihanje je poudarjeno in napeto, pojavi se sočasno mežikanje ter otrok se zaveda svojih govornih težav.

Ko starši opazijo, da njihov otrok jeclja oz. ne govori tekoče, so prestrašeni in ne vedo, kako naj se odzovejo. Izogibajmo se opozarjanju, popravljanju, prekinjanju ali dopolnjevanju otrokovega govora. Otroku najbolj pomagamo s tem, da sami upočasnimo svoj govor in počakamo 2–3 sekunde, preden odgovorimo na otrokovo vprašanje ali komentar. 

Uporabljajmo besede, ki jih otrok pozna, izražajmo se v enostavnih povedih, postavljajmo preprosta vprašanja, ki ne zahtevajo kompleksnega odgovora. Trudimo se, da je doma sproščeno in umirjeno vzdušje. 

Pomembno je tudi, da otrok dovolj spi ter ima dovolj časa za gibanje, igro in druženje. Netekoč govor izgine sam po sebi, jecljanje pa potrebuje nadaljnjo obravnavo pri logopedu. 

Priporočam, da se obrnete na otrokovega pediatra, ki bo pomagal presoditi, katera vrsta govorne motnje se pojavlja pri vašem otroku, in bo otroka po potrebi napotil tudi k logopedu.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (4/2021).