Jose Tolentino de Mendonca je v sedmem premišljevanju na postnih duhovnih vajah za papeža in rimsko kurijo v Aricci spregovoril o tem, da se moramo naučiti piti iz lastne žeje.



Ne da bi se zavedali, smo postali voditelji romarjev, a ne romamo več. Postali smo pridigarji Besede, a več ne poslušamo. Učimo moliti, a ne molimo. Hvalimo premišljevanje, a v resnici je tako, da puščamo svojim očem ostati ujetniki aktivizma. Vedno je na naših ustih dejavna ljubezen, a smo že zdavnaj izgubili čut da zastonjskost in darovanje, je razmišljal portugalski duhovnik.

Za položaje, ki jih zasedamo, obstaja tveganje, da postanejo sami sebi namen, zato moramo oživiti evangeljsko prispodobo o poti, da bomo opisali ne samo krščansko bivanje, ampak predstavo Cerkve same. Tudi Bog je naročil Abrahamu, očetu vseh verujočih: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal« (1Mz 12,1). Isto izgovarja Cerkvi današnjega časa in vsakemu od nas.

Da se bomo lahko odpravili na pot, pa se moramo naučiti piti iz lastne žeje. Tudi ko življenje doživljamo kot praznino, moramo sprejeti Božji glas. Bog namreč govori tako v navzočnosti kot v odsotnosti. V odsotnosti pravzaprav pogosto bolje razumemo njegov glas. Zato lahko rečemo: »Izkopljimo žejo, ki jo bo Bog odžejal, žejo, ki jo lahko samo Bog poteši.«

Na poti nas lahko ohranjajo sanje po popolnosti, ki nam preprečujejo, da bi vstopili v pristnost življenja. Za to potrebujemo moč, milost, ki pa ni naša, temveč Kristusova. Znaki naše žeje so tri Jezusove skušnjave, ki predstavljajo predvsem žejo po Bogu, ki jo On v nas prižge s tem, ko razodene svoje obličje.

V osmem premišljevanju je Tolentino de Mendonca danes dopoldne govoril o pretiranem usmiljenju, ki rešuje življenje.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.S.)