Toda ne glede na to, kako se trudimo, da bi otroka obvarovali pred bridkimi izkušnjami, je življenje nepredvidljivo. Lahko se zgodi nesreča, težja bolezen, hujši neuspeh ... 

Otrok se bo prej ali slej srečal tudi s smrtjo nekoga ob bližnjih. Prav zaradi tega ni toliko smiselno, da ga skušamo zaščititi pred bolečimi izkušnjami, ampak bolj to, da ga vzgojimo v osebnostno čvrstega človeka, ki se ob težkih izkušnjah ne bo zrušil. In kako otroku pomagamo graditi osebnostno čvrstost?

Življenje mu predstavimo realno.

Življenje je kot jadrnica na morju – včasih so vetrovi ugodni in takrat mirno plujemo ter polni zanosa odkrivamo nova obzorja, včasih pa pridejo viharji, ki nas premetavajo sem in tja. Lahko nas tudi tako opustošijo, da si težko opomoremo ... 

Življenje je kot jadrnica na morju. FOTO: Unsplash

Otroku ne poskušajmo lažno idealizirati življenja ali mu prikrivati težkih izkušenj, kot so bolezen, smrt, pomanjkanje, nasilje in družbene krivice ... Bodimo iskreni v izražanju svojih čustev – v življenju je veliko lepih, veselih trenutkov, pridejo pa tudi žalostni, stresni dogodki. Spregovorimo tudi o težkih temah, vendar na tenkočuten način in primerno otrokovi zmožnosti dojemanja.

Otroka učimo zdravih načinov soočanja s stresom. 

Pri tem je zelo pomemben tudi naš zgled – kako se mi spoprijemamo z vsakdanjim stresom. Preizkušnje in stres so neizbežni, pomembno pa je, da otroka naučimo strategij, kako lahko zmanjša svojo stisko, npr. prek zaupnega pogovora s starši – otrok potrebuje stalno sporočilo, da se ne glede na to, kaj se mu zgodi ali v kakšne težave zabrede, s starši lahko vedno pogovori.

Otrok potrebuje stalno sporočilo, da se lahko s starši vedno pogovori. FOTO: Unsplash

Zdravo je tudi sproščanje napetosti prek športa oz. gibanja, umetniškega ustvarjanja, ljubečega stika z živalmi, z raznimi tehnikami sproščanja, kot so npr. dihalne vaje. Vera oz. molitev je varno pribežališče v stiski in izjemno močan vir notranje moči – v njej lahko vedno najdemo mir in tolažbo, ko nam je hudo. Neprecenljive vrednosti je živeti z zaupanjem, da nas ne glede na naše padce in preizkušnje Bog nikoli ne pusti samih.

Vera oz. molitev je varno pribežališče v stiski in izjemno močan vir notranje moči – v njej lahko vedno najdemo mir in tolažbo, ko nam je hudo.

Otroka učimo zdravega odnosa do napak oz. neuspehov. 

Pomembno je, da otrok odrašča s sporočilom, da se v življenju ves čas učimo in pri tem delamo tudi napake. Iz napak in neuspehov gradimo svojo modrost in bomo tako v prihodnje lahko drugače ravnali, ko se bomo znašli v podobni situaciji ali pa bratsko svetovali in pomagali bližnjemu, ki se bo soočal s podobno preizkušnjo.

Preteklost lahko samo sprejmemo in se kljub bojnim ranam ponovno postavimo na noge ter gremo naprej, pa čeprav je zdaj lahko pot drugačna, kot smo si jo prej začrtali.

Pri tem sta izjemnega pomena tudi zdrav odnos do preteklosti in odpuščanje. Na preteklost ne moremo več vplivati. Obtoževanje samega sebe nas ohranja v slogi žrtve in nam onemogoča, da bi šli naprej po svoji poti. Težkih preizkušenj tudi ne moremo zanikati, saj se nam zapišejo v dušo in nas osebnostno preoblikujejo. Preteklost lahko samo sprejmemo in se kljub bojnim ranam ponovno postavimo na noge ter gremo naprej, pa čeprav je zdaj lahko pot drugačna, kot smo si jo prej začrtali. Bog nam vedno znova odpušča, zato smo tudi mi dolžni odpuščati drug drugemu in samim sebi. Tako kot smo lahko sočutni do bližnjega, ki mu je v življenju spodletelo, moramo biti sočutni tudi do sebe, saj smo prav tako ranljivi in zmotljivi.

V življenju se ves čas učimo in delamo tudi napake. FOTO: Unsplash

Otroka učimo sprejemanja odgovornosti in usmerjenosti v aktivno iskanje rešitev. 

Ob težkih izkušnjah se marsikdo zateka v iskanje »zunanjih krivcev«, samoobtoževanje, pasivnost, umik ali neskončno premlevanje problema. Takšna naravnanost nas hromi in povečuje stisko. To so mehanizmi, s katerimi skušamo bežati pred lastno odgovornostjo, neprijetnimi čustvi ali novo realnostjo oz. spremembami, ki jih je prinesla težka preizkušnja.

Pomembno je, da otroka učimo sprejemanja odgovornosti za lastne odločitve in dejanja ter ga ob soočenju s problemom usmerimo v iskanje rešitev in ne v premlevanje samega problema. S premlevanjem problem pogosto še povečujemo in tako dobiva še večjo moč nad našim življenjem. Ko se zgodi težka izkušnja, je seveda pomembno, da damo najprej prostor čustvom, da jih izrazimo, odžalujemo izgubo in tako razbremenimo notranjo stisko.

Izjemno dragocena popotnica je, če otroka naučimo, da zna izraziti, ko potrebuje pomoč, in jo tudi sprejeti.

V naslednjem koraku pa je potrebno zavzeti aktivno držo in se soočiti s problemom skozi perspektivo prihodnosti. V tej fazi so pomembna vprašanja: Kaj lahko zdaj storim? Kakšne so možne rešitve? Kakšno pomoč potrebujem in kje lahko to pomoč dobim? Izjemno dragocena popotnica je, če otroka naučimo, da zna izraziti, ko potrebuje pomoč, in jo tudi sprejeti. Ko smo v stiski, smo ranljivi, vendar iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč poguma in pripravljenosti, da premagamo težave in gremo naprej.

Na koncu se za trenutek vrnimo k prispodobi našega življenja kot jadrnice na morju. Kristjani verujemo, da imamo svobodno voljo, da imamo mi v rokah krmilo svoje jadrnice, svojega življenja. V dobri veri, s pozitivnimi nameni sprejemamo različne odločitve, a včasih zabredemo tudi v nevarne vode, med vrtince in čeri. Na tem popotovanju po morju pa je naš najpomembnejši vir moči spoznanje, da v tem morju nismo sami. Imamo neprecenljiv kompas, Boga, ki nam pomaga ponovno ujeti pravo smer, proti obzorju, na katerem se blešči svetloba večnosti.

Prispevek je nastal za starše bralcev revije Mavrica ob majski temi meseca. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 4,20 evra, letna naročnina pa 44,90 evra. Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28 ali na spletni strani Mavrice. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.