Med desetimi Božjimi zapovedmi ima spoštovanje staršev celo prvo mesto med dolžnostmi, ki jih imamo do svojih bližnjih. Starši dajo otroku življenje, a rodijo ga še enkrat, ko ga usposobijo za samostojno življenje. Zato ima zrel človek do staršev drugačen odnos kot nemočen in odvisen otrok. Pa tudi starši gledajo na odraslega sina ali hčer drugače kakor na otroka. Za ta odnos bi lahko uporabili besede Janeza Krstnika: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). To seveda nikakor ne pomeni, da smemo postati do staršev brezbrižni in da zanje ni treba skrbeti, ko obnemorejo. Pomeni pa, da je treba skrb za starše usklajevati z odgovornostmi zase, za svoj poklic in ne nazadnje za svojo družino, ki stopa na prvo mesto. Starši samostojnost in odgovornost svojih otrok, ki so med tem postali družinski očetje in matere, razumejo, podpirajo in se tega veselijo. Res pa je, da žal ni vedno tako.

Svojih najdražjih naj ne bi nosili toliko v spominih na preteklost, amp...