Demokratizacija in nato osamosvojitev Slovenije sta pomenila prelom s totalitarno ureditvijo in prakso na številnih področjih, tudi pri uresničevanju verske svobode, saj je izpovedovanje vere izza »zakristijskih zidov«, kamor ga je potisnila komunistična država, spet postalo ne le zasebno, temveč tudi javno, ne več predvsem individualno, temveč tudi kolektivno, kar jamči demokratična ustava samostojne slovenske države. Ob njenem skorajšnjem 30. rojstnem dnevu je bil prav uveljavljanju svobode veroizpovedi v Republiki Sloveniji posvečen posvet, ki so ga v torek, 18. maja, priredili Državni svet RS (tudi gostitelj), urad varuha človekovih pravic, Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci ter Inštitut za kanonskopravne vede pri Teološki fakulteti.

Za oceno stanja na področju verskih svoboščin in položaja verskih skupnosti pri nas, za opozorila na dosedanje dobre prakse pa tudi pomanjkljivosti so po pozdravnih govorih (predsednik državnega sveta Alojza Kovšca, apostolski nuncij v Sloveniji dr. Jean-Marie Speicha) z različnih zornih kotov poskrbeli poznavalci te tematike, med njimi tudi mons. Mirosław Stanisław Wachowski, podsekretar oddelka za odnose z državami na Državnem tajništvu Svetega sedeža.

Svoboda, ki je temelj vsake druge svobode

Vatikanski gost je predstavil pogled Katoliške cerkve na versko svobodo in ob tem izpostavil pomen koncilske izjave Dignitas humanae, s katero je drugi vatikanski cerkveni zbor ponudil »novo perspektivo, s katero je Cerkev pristopila k vprašanju verske svobode.« To je bil prelomen dokument v zgodovini Cerkve, pri njegovi objavi pa je bil odločilen prispevek takratnega papeža Pavla VI., ki je posredoval pri njegovem sestavljanju med samim pisanjem in prispeval k opredelitvi verske svobode kot pravice do nedotakljivosti pred kakršnim koli pritiskom ali zunanjo prisilo do osebnega izražanja vere. Izjava je bila, kot je dejal mons. Wachowski, učinkovit instrument za uveljavljanje spoštovanja temeljne pravice do verske svobode zlasti v komunističnih državah, »vključno z Jugoslavijo, kjer je bilo uradno stališče države materialistični ateizem«.

Prav ta koncilski dokument je torej odprl pot izjemnemu in plodnemu dialogu med Cerkvijo in svetom. Ali to pomeni, da je Cerkev šele takrat »posvojila« pojem verske svobode? Mons. Wachowski je opozoril, da bi bila huda napaka, če bi menili, da se je verska svoboda v cerkvenem nauku pojavila šele pred petdesetimi leti. To je naravna človeška pravica, ki jo Dignitatis humanae priznava kot zakoreninjeno v božanskem Razodetju in v naravi vsakega človeka; izjava je torej »potrdila in poglobila potrebo po pravnem varstvu verske svobode, da bi lahko zagotovili svobodo oseb, ki v verskih zadevah delujejo v skladu z resnico«. V središče tako stopa človeško dostojanstvo, ki izraža »neodtujljivo vrednost, ki jo najdemo pri vsakem človeku, brez izjeme, ne glede na njegovo prepričanje, stanje ali ideje. Kot takšnega ga je treba obraniti pred kakršno koli silo, ki zanika ali poskuša zanikati, da je to ena izmed nujnih naravnih človekovih pravic.« Prav tu po besedah mons. Wachowskega »vidimo omejitev državne pristojnosti na področju verskih zadev; država mora torej v teh zadevah priznati in spoštovati načelo verske svobode, ki je temelj vsake druge svobode, začenši s svobodo vesti.«

Toda ali to dejstvo kakor koli omejuje delovanje Cerkve? Odgovor vatikanskega poznavalca je negativen: »To ne preprečuje poslanstva Cerkve pri pričevanju za Resnico, zanika pa kakršno koli nelegitimno vmešavanje v ta proces. Vero, ne da bi jo prepuščali le zasebnemu področju, osvobodi neposredne pozitivne prisile in preprečuje državi vmešavanje v notranje zadeve, povezane s prakticiranjem vere, njenim poučevanjem in bogoslužjem.« V tem smislu Cerkev vztraja pri svoji dejavnosti oznanjanja evangelija svetu, vendar zamisel o prisotnosti na javnem področju izključuje možnost, da bi država skušala vsiliti svojo miselnost. Država pa mora takšno versko dejavnost zagotavljati po načelu verske svobode.


Med video nagovorom mons. Mirosława Stanisława Wachowskega, podsekretarja oddelka za odnose z državami na Državnem tajništvu Svetega sedeža FOTO: Tatjana Splichal

Pohvalen pogled na slovenske razmere

Kako pa mons. Wachowski vidi slovenske razmere glede uresničevanja verske svobode? »V času komunističnega režima je Katoliška cerkev veljala za stalnega notranjega sovražnika države in ta je neprestano skušal zmanjšati njen družbeni in kulturni vpliv. Ta pristop se je z neodvisnostjo na srečo spremenil,« je dejal vatikanski diplomat. V Sloveniji tako pravni položaj verskih skupnosti temelji na ustavnih načelih ločitve države in verskih skupnosti, enakopravnosti verskih skupnosti in svobodnega delovanja.

Mons. Wachowski se je za trenutek ustavil ob prvem načelu – načelu ločitve. Spomnil je, da je bila prav razlaga ustavne norme glede ločitve države in verskih skupnosti ena prvih nalog mešane komisije, ki sta jo ustanovili škofovska konferenca in vlada. V posebnem dokumentu iz leta 1994 je komisija navedla, da se zavzema za pozitivno razlago načela ločenosti države in verskih skupnosti v smislu »pozitivne nevtralnosti«. Ta pristop se po besedah Wachowskega nanaša na »dobro znano nenapisano načelo, ki ga upoštevajo številne države, in sicer na ustavno načelo 'pozitivne strpnosti', ki obvezuje državo, da zagotovi svobodno versko delovanje posameznikov in verskih skupnosti«.

Mons. Wachowski se je sicer pohvalno izrekel o odnosu med Katoliško cerkvijo in slovensko državo, v tem okviru pa poleg sporazuma med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo o pravnih vprašanjih izrecno omenil tudi vnovično vključitev teološke fakultete v ljubljansko univerzo novembra 1992. Svoj videonagovor je zato sklenil z besedami: »Hvala za pozornost, ki so jo civilne oblasti izkazale do Cerkve in Svetega sedeža. Naši bilateralni odnosi ostajajo pomemben del tega vzajemnega spoštovanja. Naj se v prihodnje še bolj okrepijo.«

Globoke usedline laicističnega omejevanja

Med slovenskimi udeleženci na tem mestu opozorimo na nastop dr. Antona Stresa, predsednika Komisije Pravičnost in mir pri SŠK, ki je predstavil splošni in posebej slovenski premik v odnosu med državo ter cerkvami in verskimi skupnosti iz laicizma kot protiverske ideologije (v slovenskih razmerah izhajajoče iz marksizma), k laičnost, »ki se od religije – posebno še katolištva – ne čuti ogrožene, ker se ne postavlja na konkurenčno ideološko, največkrat ateistično stališče, ampak vidi svoje poslanstvo v tem, da zagotavlja vsem državljanom in njihovim združenjem varstvo pravic in svoboščin, med katerimi je varstvo svobode mišljenja, izražanja in verske svobode med najbolj temeljnimi«.

Toda dr. Stres je hkrati opozoril, da gre razvoj v tej smeri v Sloveniji le stežka. Mejnika na tej poti sta bila zlasti t. i. vatikanski sporazum (ratificiran 2004) in zakon o verski svobodi (2007). Toda oba sta bila zaradi hudega odpora predmet ustavne presoje, ki sta jo sicer prestala, a to še ne pomeni, da je pluralno razumljeno načelo laičnosti, ki ga (z nekaterimi zdrsi) trasirajo odločitve ustavnega sodišča že dobilo polno domovinsko pravico. »Laicistično prepovedovanje vere v javnosti in potiskanje vere v zasebnost je v politični in zakonodajni teoriji in vsakdanji praksi in kulturi v Sloveniji prevladovalo več kot pol stoletja in v miselnosti ljudi pustilo globoke usedline. Lahko ga primerjamo ustaljeni in trdni smeri plovbe velike čezoceanke ali letalonosilke,« je razmere slikovito opisal dr. Stres.

Marsikateri korak na poti do nazorske nevtralnosti države, ki pa nikakor ne izključuje enakopravnega sodelovanja s cerkvami tam, kjer se to izkaže kot koristno za obče dobro, v čigar službi sta tako država kakor cerkve, je torej tudi 30 let po rojstvu slovenske države še pred nami. Čezoceanko slovenske nepluralne inercije je pač težko obrniti …


Dr. Anton Stres in dr. Sebastijan Valentan FOTO: Tatjana Splichal

Pomen dialoga med državo in verskimi skupnostmi

Sodelavec Inštituta za kanonskopravne vede dr. Sebastijan Valentan je opozoril na pomen države kot pôroka verske svobode. Če smo še pred nekaj desetletji živeli v razmerah, kot je bila država zatiralka verske svobode, se v demokratični družbi ne sme dogajati, kajti »za normalen razvoj demokratične družbe je nujen dialog in sodelovanje med državo in cerkvami ter drugimi verskimi skupnostmi, saj bi država ob zanikanju dejstva, da se večina njenih državljanov opredeljuje za verne ali ob ravnodušnosti in napačno razumljeni laičnosti velikemu delu državljanov odrekala pravice, ki jim pripadajo, s čimer bi ustvarjala tudi nevzdržno in nerealno družbeno podobo«. Vere, ki je globoko povezana s človekovim občutkom identitete, »pač ni mogoče ločiti od človeka samega, ker je del njegove biti, njegovega življenja in delovanja,« je dejal dr. Valentan.

Kakšna je torej tu vloga oziroma odgovornost države? Predavatelj je bil jasen: »Država, ki spoštuje pravni red ter svobodo vesti in veroizpovedi svojih državljanov, prispeva k zadovoljstvu v družbi in razvoju človekove osebnosti.« Dr. Valentan je pri tem opozoril na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, po katerem je »odgovornost države, da nepristransko omogoča delovanje različnih religij, verstev in prepričanj, njihova vloga pa je v tem, da v demokratični družbi pomagajo ohranjati javni red in mir, versko sožitje in strpnost, posebej med nasprotujočimi si skupinami«. Vse to pa je mogoče uresničiti, »če se država, cerkve in druge verske skupnosti pogovarjajo ter poznajo in če je njihovo sodelovanje znano celotni družbi«. Pomemben prispevek k taki družbi je bil po besedah dr. Valentana prav posvet v državnem svetu, saj kaže na to, »da je strpen dialog velika vrednota, ki jo je vredno negovati«.


Apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Jean-Marie Speich (na sliki desno), je v pozdravnem nagovoru spomnil na pomenljivo okoliščino posveta: odvijal se je na dan, ko je pred 25 leti sv. papež Janez Pavel II., veliki zagovornik verske svobode za vse, v Sloveniji praznoval rojstni dan. FOTO: Tatjana Splichal

V iskanju pristojnega državnega sogovornika

Na štiriurnem posvetu so kot referenti sodelovali še dr. Jože Ruparčič, namestnik varuha človekovih pravic, dr. Gregor Lesjak, sociolog religije, ddr. Klemen Jaklič, ustavni sodnik, mag. Geza Filo, nekdanji škof Evangeličanske cerkve, in moralni teolog dr. Ivan Štuhec, sklepni del pa je bil namenjen panelni razpravi, pri kateri so o slovenskih (ne)rešenih vprašanjih verske svobode govorili dr. Ivan Štuhec, mag. Leon Novak (škof Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji), Peran Bošković (paroh Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji) in prof. dr. Nedžad Grabus (mufti Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji).

Ena izmed težav, s katero se srečujejo vsi sogovorniki, je umanjkanje reprezentančnega sogovornika na strani države, na katerega bi lahko naslovili vprašanja in težave, ki jih pred cerkve in verske skupnosti prinaša spreminjajoče se družbeno okolje. Odsotnost take dialoške možnosti se kot posebej problematična izkazuje prav v času koronakrize, ko so verske skupnosti tako rekoč postavljene na stranski tir npr. tudi pri takšnem prilagajanju protiepidemijskih ukrepov, ki bi upoštevali posebnosti uresničevanja verske svobode. Eden izmed pozivov, ki s posveta prihajajo v prostor političnih odločevalcev, je zato šel prav v tej smeri vzpostavitve rednega in odprtega dialoga.

Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je ob sklepu posvet dejal, da je državni svet vsekakor pristojen za to, da vladi in državnemu zboru tudi glede uresničevanja verske svobode predlaga institucionalne rešitve in napovedal takšno ravnanje v prihodnosti.