Mira Dobravec:

Težko je na kratko povedati, kako naj govorimo z žalujočim in kako ne. Žalujoči je občutljiv, mi pa v zadregi.

Gotovo je najslabše, če se odločiš za beg in greš na drugo stran ceste, da se ne bi srečala. Žalujoči bo ob tem gotovo zelo prizadet, češ, izogibajo se me, kakor da sem mrtva tudi jaz!

Druga nerodna stvar je standardno vprašanje: Kako si? Ja, kako pa mislijo, da sem, če sem pravkar pokopala moža? Dobro? Tu se mi zdi strašno dober strupen odgovor: »Te res zanima in imaš dve uri časa, da me poslušaš, ali naj na kratko rečem, da se imam obupno in boš šel zadovoljen naprej?«

Hudo je žalujočemu tudi poslušati »tolažbe«: Saj bo bolje, saj boš pozabila ...

In, prosim, nobenih nasvetov: Pojdi med ljudi, nikar ne jokaj, ne muči sama sebe, misli na otroke, treba je živeti naprej ...

Skratka: brez izogibanja in s čim manj besedami, čim več pa obzirnega, a nevsiljivega sočutja in pozorne bližine, pa...