Prijatelj mi je pripovedoval, kako je ob slovesu iz bolnišnice, kjer je hudo bolan ležal njegov prijatelj, ki se je imel za ateista, poleg običajne besede slovesa »Zbogom!«, čisto spontano dejal še: »Pa molil bom zate!« Utrujen in bolan ter presenečen mu je odvrnil: »Kaj, molil boš zame?!« In čez nekaj trenutkov dodal: »O, kako lepo! Hvala!«

Molitev, ki vedno »prav pride«

Duhovniki vsak dan molimo molitev Cerkve, brevir. To je starodavna in čudovita oblika molitve. Ta molitev vedno »prav pride«, v času veselja in tudi času krize. Tako beremo svetopisemske odlomke, jih premišljujemo, Boga častimo, se mu zahvaljujemo in ga prosimo. Danes se nam v tej molitvi pridružujejo tudi mnogi verniki.

Verniki upravičeno od nas duhovnikov pričakujejo, da smo to, kar smo, vedno predvsem pristni in srčni duhovniki.

Tudi v molitvi rastemo. Človek naredi korak v molitvi takrat, ko neha prositi zase, ampak prosi samo še za druge, za svoje ure, dneve pa se Bogu le zahvaljuje in prosi odpuščanja, če jih ni uresničil v polnosti. Vse bolj blizu mi je čisto češčenje Boga, njegove ljubezni, usmiljenja. Meni sta ti molitveni drži zelo ljubi. Kot da bi šlo za tiho šepetanje src, božjega in človeškega.

 »Molil bom zate!« »Hvala, gospod kaplan (župnik), ker molite zame in za našo družino!« FOTO: Tatjana Splichal

Kako ne bi klical blagoslova

Ko sem doživel kaj lepega, kako se ne bi zahvaljeval? Ko vidiš človeka s trpečim obrazom, kako bi Boga ne prosil zanj. Ko vidiš simpatično dekle s steklenim pogledom, kako naj bi ne prosil Boga, da jo osvobodi ujetosti. Ko te nekdo prehiti pri omejitvi 50 km/h z neverjetno hitrostjo v nevarnem ovinku, kako ne bi prosil zanj, da bi srečno prišel do cilja. Ko mi s kolesom obdrgne avto vinjen mlad kolesar, kako naj ne bi nanj klical blagoslova.

Epidemija je pokazala tudi to, da smo se duhovniki pred tem ukvarjali z marsičim in zaradi tega premalo molili, se zahvaljevali in častili Boga.

Ko me kaj moti v Cerkvi, kako ne bi molil zanjo in za njene predstojnike. Ko gledaš nepokvarjenost otrok, kako naj bi Boga ne prosil, da bi jih mi odrasli s svojim zgledom ne pokvarili. Ko v duhu vidim svoje posamezne farane in občestvo, kako se zanje ne bi zahvaljeval in zanje molil. Vse bolj tako doživljam lepoto molitve, doživljam jo pa še drugače.

Avtor prispevka je dr. Jože Plut, župnik župnije Polica, arhidiakon za Gorenjsko in nekdanji vojaški vikar.FOTO: Tatjana Splichal

»Če bi potreboval psihologa, bi šel k njemu!«

Verniki upravičeno od nas duhovnikov pričakujejo, da smo to, kar smo, vedno predvsem pristni in srčni duhovniki. Spominjam se svojih vojaških dni, ko je k meni prišel z vprašanjem častnik, ki se je imel za ateista. Odgovarjal sem mu splošno, pa me prekine in reče: »Oče, če bi potreboval psihologa ali zdravnika, bi šel k enemu ali drugemu. Prišel sem k tebi, ker si župnik!« Bog in ljudje pričakujejo, da smo predvsem »župniki«, najprej in predvsem duhovniki.

Ko vidiš človeka s trpečim obrazom, kako bi Boga ne prosil zanj. Ko vidiš simpatično dekle s steklenim pogledom, kako naj bi ne prosil Boga, da jo osvobodi ujetosti.

Mnogi duhovniki so med seboj povezani in osebno v epidemiji več molili, več časa častili Boga in se mu zahvaljevali in pred Boga prinašali mnogo prošenj in zahval vernikov. Naj vse pozitivne molitvene drže, ki smo jih duhovniki v času epidemije nadgradili, pomnožili in poglobili, v času brez omejitev vsaj ostanejo, če se že ne povečajo. Epidemija je pokazala tudi to, da smo se duhovniki pred tem ukvarjali z marsičim in zaradi tega premalo molili, se zahvaljevali in častili Boga.