FOTO: Pexels.


Advent pravilno razumemo, če ga vzamemo v njegovi liturgični vlogi. Advent je liturgija Cerkve v klicanju Njega, ki prihaja. Kristjane postavi v »skupnost zvestih«, ki kličejo »Maranatha, pridi Gospod!« in hkrati so tega prihoda sami že deležni. Začeti je treba s tem klicem, torej od zadnjih vrstic zadnje svetopisemske knjige, Janezovega Razodetja. Od konca nazaj se življenje razume zelo drugače.

Kaj to pomeni? Od končne železniške postaje poletnega potovanja se razume smer, v kateri tečejo tiri. Od končne polnosti življenja z Gospodom se razumejo dogodki dneva, v katerih z Gospodom živim. Takrat postane življenje liturgično, v smislu konkretnega Božjega delovanja skozi človekova vsakdanja dela in opravila.

Novost krščanstva je prav ta perspektiva: živeti iz polnosti, ki smo je že deležni. Koliko bi nam bilo prihranjeno, ko bi sprejeli, da nam ni treba polomiti vseh nohtov pri stalnem pehanju, ko pa Gospod na čudovit način skrbi za svoje otroke. Advent naj postane čas sprejemanja Božjega v naše življenje, prepuščanje iniciative njemu samemu.

Odgovoriti na realnost

V filmu Oni živijo režiser Carpenter že leta 1988 prikazuje parabolo časa, v katerega smo danes še bolj zavozlani. Glavni igralec najde očala, ki mu omogočajo poseben pogled na trgovine, zaslone in reklame. Na vsaki od teh stvari bere: Spi!, Ne razmišljaj! ipd.

Če se ozremo po načinu našega življenja, opazimo, kako smo zaposleni s stvarmi, ki nas vlečejo proč od resničnega, bistvenega. Zlahka spregledamo realnost. Človek v tem svetu zlahka živi malce uspavan, površinsko. In zato zadoni klic adventa: Pazi, bodi buden!

Seveda ne gre za streznitev od telesnega spanca, pač pa, da predvidimo to, kar nas vleče proč od stvarnega. Dogaja se nam čisto prava odtujitev, odtujitev od ljudi, pozaba našega notranjega sveta. Zdravilo za odtujitev je čuječnost. Čuječnost nam pomaga prav živeti.

Dvoličnost decembra

Kar se bo zgodilo letos, bo tema za marsikatero diplomsko nalogo. Kako so ljudje preživeli december, ko je bilo omejeno praznično nakupovanje po trgovinah? Ko je manjkal vonj po cimetu in kuhanem vinu. Občutke, ki jih daje množica na trgu, so zamenjali nelagodje polpraznih ulic.


FOTO: Pexels.

A priznajmo si, probleme z decembrom smo imeli v zahodni družbi že nekaj časa. Vlagali smo čas in sredstva v rojstnodnevno zabavo, za katero pa smo založili vabilo za slavljenca. Izvotljen december je simptom naše družbe, Kristus nima več mesta v njem. Problem, ki ga imajo neverni? Gotovo! A je postal tudi velik problem za krščene. Družine niso več znale praznovati drugače, kot so videle praznovati svet. A rojeva se nekaj novega, v to sem prepričan.

Srce postane Betlehem

Zgodba o votlini, o jaslih je zgodba božiča. Revščina Betlehema ni naključje. Je Božja izbira. Bog je izbral revščino, da bi lahko vsakogar srečal. Velika revščina in preprostost postane hkrati tudi prostor velikega veselja. Angeli zapojejo glorijo, ob kateri se ogreje človekovo srce. Betlehem je simbol veselja. Mnogi mislijo, da je veselje v božični osvetljavi, a veselje je odvisno od srca. Kdaj bo v njem zadonela glorija angelov? Takrat, ko bo naše srce postalo Betlehem.

Najpomembnejši dogodek za vsakega človeka je srečati Jezusa. Tu znova govorimo o tem, da samo Bog lahko odgovori na praznino, ki jo človek nosi v sebi. Zato bodo ljudje vedno hrepeneli po Bogu. In mi smo lahko priče te prerokbe: tukaj je. Tudi v letošnjem božiču.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (48/2020).

Preberite še:
- Venček, kot ga izdela vatikanska cvetličarka (video)
- Advent – čas ljubezni in služenja bližnjemu