O razvoju te ideje – misli o samostojni slovenski državi – bomo spregovorili v pričujočem prispevku v štirih nadaljevanjih. Za razumevanje spočetja in zorenja želje pa je potrebno postaviti prostorski in zgodovinski okvir. 

Noriško kraljestvo

Na ozemlju današnje Slovenije so keltska plemena v Vzhodnih Alpah ustanovila prvo državno tvorbo, Noriško kraljestvo. Nekaj let pred Kristusovim rojstvom so Norik k svojemu cesarstvu priključili Rimljani, saj je imelo ozemlje zanje velik strateški pomen. To je čas nastanka Emone, Petovije in Celeje ter prvih organiziranih krščanskih cerkva in škofij, ki so sodile pod oblast Oglejske metropolije. Rimska oblast je od 5. stoletja zaradi vdorov germanskih plemen in kasneje Hunov slabela, domače prebivalstvo pa se je iz mest začelo seliti v višinska zatočišča.

Prva slovanska država Karantanija

V 6. stoletju so se na širše območje vzhodnih Alp naselili naši genetski – slovanski – predniki. Kot »krajina Slovanov« so bili delno vključeni v Samovo plemensko zvezo (623–658), zvezo slovanskih plemen, ki je segala skorajda od Baltika do Jadranskega morja. Krajina Slovanov – Karantanija, kot se je imenovala po prebivalcih Karantancih – je po propadu Samovega kraljestva ohranila neodvisnost. Karantanci so bili večinsko Slovani, a so v kneževino vključili tudi romanizirane staroselce.

V 6. stoletju so se na širše območje vzhodnih Alp naselili naši genetski – slovanski – predniki.

Karantanija (658–828) s političnim in verskim središčem na Krnskem gradu na Gosposvetskem polju je bila prva slovanska državna tvorba. Samobitnost je izkazovala z jezikom in pravnimi običaji, predvsem pa z lastnimi knezi, ki so jih volili vse do izgube samostojnosti. Obred ustoličevanja koroških vojvod pa je na knežjem kamnu pri Krnskem gradu potekal v slovenskem jeziku vse do leta 1414, ko je bil umeščen poslednji koroški vojvoda Ernest Železni.

Slovenska beseda

Slovenija je nacionalna država, ki je nastala in temelji na samoodločbi slovenskega naroda. Slovenskega naroda pa ni brez slovenščine – jezika, ki nas povezuje in smo ga prvič zapisali že v drugi polovici 10. stoletja. Takrat so nastali Brižinski spomeniki, trije pergamentni dokumenti z zapisi dveh spovednih molitev in pridige v slovenskem jeziku. So najstarejši ohranjeni zapis v naši materinščini in najstarejši latinični zapis v slovanskem jeziku. Nastali naj bi kot del popotnega priročnika freisinškega škofa Abrahama, ki je kot zemljiški gospod obvladoval velik del današnjega slovenskega ozemlja.

Brižinski spomeniki so najstarejši ohranjeni zapis v naši materinščini in najstarejši latinični zapis v slovanskem jeziku.

Brižinski spomeniki so seveda zapisani z roko, slovenska beseda pa je bila prvič natisnjena v 16. stoletju, v času kmečkega upora. Največji kmečki upor na slovenskih tleh se je godil leta 1515 in je zajel vse dežele s slovenskim prebivalstvom. Že sodobniki so ga označili kot slovenskega, to dokazujejo tudi ob tisti priložnosti prvič natisnjene slovenske besede stara pravda. Na letaku, ki je nastal ob puntu, je bilo v nemški pesmi vojaških najemnikov v slovenščini natisnjeno tudi geslo upora Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna.

Prvo slovensko knjigo Katekizem je leta 1550 v Rothenburgu ob Tauberi napisal Primož Trubar. Kljub skepticizmu nekaterih, da se slovenski jezik ne da zapisati in tiskati, je Trubar dokazal ravno nasprotno. Pri tem ima veliko vlogo njegova neizmerna ljubezen do slovenskega naroda, ki jo spoznamo iz spoštljivih nagovorov v knjigah (lubi Slovenci, muji lubi bratje inu Slovenci itd.). Besedo Slovenci najdemo prvič natisnjeno prav pri Trubarju, in sicer v predgovoru Katekizma.

Slovenski zapis besede Slovenija je v svojih dopisovanjih z Valentinom Vodnikom prvi zapisal Janez Nepomuk Primic (1785–1823), oče slovenskega diplomatskega jezika. Pismo nosi datum 13. oktober (listovgnoj) 1810.

Slovenski zapis besede Slovenija je prvi zapisal Janez Nepomuk Primic.

 Vodnik v svoji znameniti pesmi Ilirija zveličana, ki jo je napisal v letih 1816–17 (prvič je bila objavljena v knjigi Vodnikov spomenik leta 1859), omenja staro mat' Slovenjo. Ta in vrsta kasnejših omemb Slovenije tudi pri drugih avtorjih kaže, da je bila Slovenija kot geografska oznaka že močno prisotna med ljudstvom. 

Beseda Slovenja (Slovenija) v slovenskem jeziku je bila prvič tiskana v pesmi Jovana Vesela Koseskega (1798–1884) leta 1844 in je bila del pesniškega pozdrava cesarju Ferdinandu ob njegovem obisku Ljubljane.

Združena Slovenija

Napovedovala se je pomlad narodov in tudi zares nastopila marca leta 1848. Besede Slovenija, Slovenec in slovenski jezik so s svojo usidranostjo v zavest dale podlago in težo politični zahtevi, ki so jo Slovenci kot narod tistega pomladnega leta oblikovali prvič v svoji zgodovini.

Program Zedinjena Slovenija je prvi jasno izražen in zapisan korak k ideji ene skupne entitete vseh pripadnikov slovenskega naroda.

Program Zedinjena Slovenija je prvi jasno izražen in zapisan korak k ideji ene skupne entitete vseh pripadnikov slovenskega naroda. V marčni revoluciji leta 1848 so številni narodi takratnega Avstrijskega cesarstva videli priložnost narodne krepitve. Svojo narodno pomlad so doživeli tudi Slovenci, ki so s programom Zedinjene Slovenije namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva ter enakopravnost slovenskega jezika v javnosti. Prvi je zahteve že marca 1848 oblikoval celovški stolni kaplan in narodni buditelj Matija Majar - Ziljski in jih objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Istega dne so dunajski Slovenci zahteve naslovili na kranjske deželne stanove. Pozneje so nastajali še drugi, bolj natančni in odločni programi, med drugim tudi peticija graških Slovencev in program dunajskega društva Slovenija.

Članek si lahko v celoti preberete v 43. številki magazina SLO.