Jeglič, po rodu iz Begunj na Gorenjskem, je bil neutruden škof vizitator. Tako naj bi med svojim dolgoletnim škofovanjem (od 1898 do 1930) opravil več kot 1800 vizitacij. Na vizitacijah župnij je veliko spovedoval in tako poznal najbolj intimne težave Slovenk in Slovencev. Njegovo spovedovanje je sicer veljalo za sporno, saj se je dotikal spolne morale, kar je bila takrat popolnoma tabu tema. V dnevniku tako na več mestih omenja popravljene spovedi: »Bili so fantiči in deklice. Do 12.–13. leta so dosti nedolžni; s tem časom se pa začenja masturbatio pri mnogih; ker jih nikdo ne vpraša, povedati pa ne morejo, greh zaostane. Precej spovedi smo ponovili: dečke in deklice sem poučil, dobro so razumevali in nauk drage volje sprejeli.« Da bo spisal več knjižic (Ženinom in nevestam, Mladeničem (I. in II. zvezek), Dekletom in Staršem), se je Jeglič odločil poleti leta 1908, ko je sklical sinodo, na kateri pa se je glede Jegličevega poučevanja spolnosti razvnel odpor. Neki duhovnik je tako vzkliknil: »Tega si še svoji rodni sestri ne bi upal reči.«

Drobno knjižico, ki je dvignila veliko prahu, hranijo v Nadškofijskem arhivu. FOTO: M. P. 

Prva brošura, ki jo je spisal, se je imenovala Staršem. Brali so jo tudi škofovi zaupniki ter mu prenatančen nauk o spolnosti odsvetovali. Rdeče brošurice (tako poimenovane po barvi platnic) Ženinom in nevestam pa Jeglič ni dal nikomur v branje. Toda še preden je s pomočjo liberalcev v javnosti nastal škandal, je moral miriti strasti znotraj katoliškega tabora, saj brošure Katoliška bukvarna sprva sploh ni hotela tiskati in katoliški časopisi ne oglaševati. Po njenem izidu pa so liberalci kar trikrat izdali svoje zelene brošurice, v katerih so se norčevali iz Jegličeve rdeče. Iz nje so iz konteksta iztrgali citate in jih napihovali. Še več, takšna besedila so dali prevesti v več tujih jezikov ter jih razpošiljali v tujino. V nekem nemškem leksikonu naj bi tako bilo ob besedi Jeglič moč prebrati, da je pornograf.

Vsebina »pornografičnega spisa«

Knjižica je bila razdeljena na tri dele: pred poroko, na dan poroke in po poroki. V delu Pred poroko škof razlaga o svetosti zakona, kjer si pomaga s svetopisemskimi citati. Razpreda na primer o tem, naj mladoporočenca do poroke ostaneta »čista«, in ob tem podaja zanimivo razlago, kako nečiste misli vplivajo na poželenje: »Ker so možgani telesa po hrbtenici in druzih živcih spojeni s spolnimi udi, se dogodi, da take misli na ono naslado razdražijo telesne spolne dele ter vzbude nekako podobno naslado, katera zopet silno vleče in nagiba na telesno združitev.« Drugi del, ki govori o sami poroki, je zmerno napisan. 

Škof Jeglič je pisal tudi o tem, kakšna naj bo svatba. FOTO: M. P. 

V tretjem delu knjižice je bil najbolj sporen del. Ko govori o zakonski združitvi, pravi: »Ta združitev ima pa tudi namen moža in ženo obvarovati od nečistovanja; zato je dopuščena tudi pri nerodovitnih, v starosti, v času nosečnosti. Ona je nazadnje sredstvo, da se ohrani, pokaže in še bolj vname zakonska ljubezen med možem in ženo.« To je bilo sicer v nasprotju s tistim, kar je zapisal v knjižici kasneje, da je združitev dovoljena zgolj zaradi »zaroditve otrok«. Kako naj pride do združitve, je tudi natančno zabeležil: »Združitev naj se izvrši kar mogoče sramežljivo: dopuščeno je vse, kar je za združitev potrebno. Mož in žena ne grešita, če se dogodi kak pogled po telesu ali kak dotikljaj kamorkoli. Vendar pa naj se mož ozira na nežno sramežljivost svoje žene; saj je sveta sramežljivost največja lepota žene in najboljše zagotovilo družinske sreče in zadovoljnosti. Zato naj mož ne sili žene, da bi se njega dotikovala na spolni del telesa; tudi mož naj ne dotikuje žene na tem delu, ker je nespodobno in bi mogel ženo tam pokvariti, kar bi bilo za oba jako mučno in žalostno. /…/ O tem času morata biti dušno in telesno prav razpoložena. Telo naj bo zdravo in odpočito. /…/ Mož naj žene ne sili, ako je utrujena, preslabotna, bolehava, pa ga prosi, naj je za sedaj ne nadleguje; žena pa naj bo možu rada po volji, ako le količkaj more. Mož in žena se moreta združiti katerikoli čas; svetovala bi se pa bolj zgodna jutranja ura, ko je spanje povrnilo telesne moči in je tudi duša bolj mirna.«

Poglavje o združitvi. FOTO: M. P. 

Današnjemu bralcu se zdijo Jegličevi pogledi na spolnost precej nenavadni in na trenutke prav smešni. Vendar je dejstvo, da je bil škof, kar zadeva zdravstveno spolno izobrazbo, daleč pred slovenskimi sodobniki in bil celo pionir pouka o spolnosti pri nas. Pri pisanju brošuric se je zanašal na znane nemške zdravnike iz 19. stoletja, predvsem Richarda von Krafft-Ebinga in njegovi deli Psychopathia Sexualis, izdana leta 1886 (ob avtorjevi smrti leta 1902 je izšel že 12. ponatis), ter Über gesunde und kranke Nerven (O zdravih in bolnih živcih). Dalje se je zanašal še na Cristopha Wilhelma Hufelanda, enega izmed najbolj znanih nemških zdravnikov prve polovice 19. stoletja.

Epilog

Napadi liberalcev pa so imeli nasprotni učinek. Ko Jegliču ni uspelo posredovati, da bi zaplenili zeleno brošurico, so začeli katoličani oziroma Kmečka zveza prirejati shode v podporo svojemu škofu. Prvi tak shod je bil v Kamniku 7. novembra 1909, ko je zbranim med drugimi govoril tudi poslanec in duhovnik Janez Evangelist Krek. Na koncu so Jegliču poslali izjavo popolne vdanosti. Ker se je prirejanje shodov v podporo škofu nadaljevalo, so tudi liberalci stopnjevali boj s prevajanjem in razpečevanjem del v tujino. Jeglič je pisal nunciju na Dunaj, da mu obrazloži ves položaj. Shodi v Jegličevo podporo so potekali zelo dobro, do decembra so jih priredili okoli 70. V Ljubljani sta govorila na shodu Krek in Ivan Šušteršič.

Zadeva se je na koncu za Jegliča srečno iztekla in ob koncu leta 1909 je lahko v dnevnik zapisal: »Hvaležen sem Bogu tudi, da je pripustil silne napade name ob priliki moje brošurice. Vihar se je polegel in ljudstvo je Cerkvi še bolj vdano, liberalci pa osramočeni.«

Članek je najprej izšel v Družini (št. 1, 2023) v rubriki Slovenci v zgodovini, ki jo ustvarjajo slovenski zgodovinarji.