V svetem letu usmiljenja beremo številne zgodbe o tem, kako je Božje usmiljenje dejavno v življenju preprostih ljudi. Kaj pa posamezniki, ki so v svojem življenju zagrešili veliko hudega, posamezniki, zaradi katerih so trpele nepregledne množice ljudi? Ali so tudi oni deležni Božjega usmiljenja?

Kot lahko beremo v prispevku Johna Burgerja na katoliškem spletnem portalu Aleteia, poljska redovnica zatrjuje, da je to mogoče.



Ljudje, ki so preživeli Auschwitz, so ga imenovali »žival«. Rudolf Höss je nadzoroval izničenje okoli 2,5 milijona taboriščnikov v treh letih, ki jih je preživel kot poveljnik koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Še pol milijona jih je tam umrlo zarado bolezni in izstradanosti. Po letu dni premora se je Höss vrnil in nadziral še poboj 400.000 madžarskih judov.

In vendar tudi kot »žival«, kakršna je bil, ni bil onkraj dosega Božjega usmiljenja.

Z ženo sva za Hössa izvedela od mlade poljske redovnice, ki je kot gostujoča predavateljica nastopila v naši župniji. Najprej me je njena pripoved povsem osupnila, delno zato, ker sem sprva mislil, da s. Gaudia govori o Rudolfu Hessu, pomočniku Adolfa Hitlerja. Imeni zvenita zelo podobno. Vendar je to, kar se je zgodilo Hössu, ki je bil na nižjem položaju v tretjem rajhu, morda še bolj osupljivo.

Predavanje je bilo del župnijskih dogodkov ob jubilejnem letu usmiljenja, ki ga je oznanil papež Frančišek. S. Gaudia in s. Emmanuela, redovnici Kongregacije sester Božje matere usmiljenja, enako kot sv. Favstina Kowalska, gostujeta v Združenih državah Amerike s predavanji o Kristusovih razodetjih s. Favstini ter o podobi in češčenju Božjega usmiljenja. S. Gaudia pa je tudi članica pripravljalnega odbora za letošnji svetovni dan mladih v Krakovu.

Pred približno sedemdesetimi leti je bil Krakov, pravzaprav kar celotna Poljska, zelo drugačen od tega, kar vidimo danes. S. Gaudia je govorila o Auschwitzu, enem najhujših nacističnih taborišč, kjer so nenehno uporabljali plinske celice in izvajali medicinske poskuse, ki leži v samem osrčju njene domovine. Vsak šesti jud, umorjen med holokavstom, je umrl v Auschwitzu.

Taborišče pa ni bilo namenjeno le judom. Katoličani, kot sta bila sveta Maksimilijan Kolbe in Benedikta od Križa (Edith Stein), so bili ravno tako tamkajšnji taboriščniki.

»Nekega dne so tja odpeljali celo skupnost jezuitov«, je dejala s. Gaudia. »Le predstojnika ni bilo doma«, in tako ga niso ujeli. »Ko se je vrnil, je občutil tolikšno bolečino, da je dejal: Moramo biti s svojimi brati.« Nekako se je pritihotapil v taborišče in iskal svoje brate jezuite. Stražarji so ga našli in ga odvedli k Hössu. »Povsem prepričani so bili, da ga bo preprosto ubil, brez vprašanj«, je dejala s. Gaudia. Vendar ga je izpustil, na veliko presenečenje stražarjev.

Po koncu vojne so Hössa prijeli, mu sodili in ga obtožili zločinov proti človeštvu. Obsojen je bil na smrt, smrtno obsodbo pa naj bi izvršili v Auschwitzu, kjer je tako neumormo izpolnjeval Hitlerjeve »končne rešitve«. V zapor naj bi šel v Wadowice (ki so seveda rojstni kraj Karola Wojtyle, kasnejšega papeža Janeza Pavla II.).

Höss je bil močno prestrašen – ni se bal smrti, ampak zapora, je pojasnila s. Gaudia. »Povsem prepričan je bil, da se mu bodo poljski stražarji maščevali in da ga bodo mučili ves čas, ki ga bo prebil v ječi, to pa se mu je zdela nepredstavljiva bolečina. Kako veliko je bilo njegovo presenečenje, ko so stražarji – možje, katerih žene, hčere in sinovi so umrli v Auschwitzu – z njim ravnali lepo. Tega ni mogel razumeti.«

In to, je rekla, je bil trenutek njegovega spreobrnjenja. »Z njim so ravnali usmiljeno«, je dejala. »Usmiljenje je ljubezen, za katero vemo, da je ne zaslužimo. Ni zaslužil njihovega odpuščanja, njihove dobrote, njihove nežnosti. Pa je vse to prejel.«

Höss je bil rojen v katoliški družini, vendar je vero opustil že kot mlad fant. Zdaj, ko se je v starosti 47 let soočal s svojo smrtnostjo, morda pa tudi spodbujen z ravnanjanjem stražarjev, je prosil za duhovnika. »Želel se je spovedati svojih grehov, preden bi umrl«, je dejala s. Gaudia. Ker ni želela pohujšati svojih poslušalcev, nas je spomnila, da se je vse to dogajalo takoj po koncu izredno krute vojne, »ko so bile rane še zelo sveže«. Stražarji so privolili, da bodo poiskali duhovnika, »toda ni bilo preprosto najti duhovnika, ki bi želel prisluhniti spovedi Rudolfa Hössa. Niso ga našli.«

Nato se je Höss spomnil imena jezuita, ki ga je pred leti izpustil: oče Władysław Lohn. Stražarjem je povedal ime in jih moledoval, naj ga najdejo.

In so ga našli – v svetišču Božjega usmiljenja v Krakovu, kjer je bil duhovnik sester Božje matere usmiljenja. Privolil je, da bo prisluhnil Hössovi spovedi.

»Ta je kar trajala in trajala in trajala«, je povedala s. Gaudia. »Nato pa mu je dal odvezo. Tvoji grehi so odpuščeni. Rudolf Höss, ti žival, tvoji grehi so odpuščeni. Pojdi v miru.«

Da je oče Lohn med odvezo dejal »ti žival«, je brez dvoma cvetka s strani s. Gaudie, toda sporočilo je bilo jasno: nihče ni onkraj Božjega usmiljenja.

Naslednji dan je oče Lohn znova prišel v zapor, da bi Hössu pred smrtjo podelil obhajilo. »In stražar, ki je bil navzoč, je kasneje dejal, da je bil eden najlepših trenutkov v njegovem življenju, ko je to »žival« videl klečati, s solzami v očeh, na pogled kot majhnega dečka, ob prejemu obhajila. S srcem je prejel Jezusa«, je dejala redovnica. »Nepredstavljivo usmiljenje.«

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia