V nemškem uredništvu katoliške medijske hiše CNA so prepričani, da »vnovična združitev Nemčije brez papeža Janeza Pavla II. ne bi bila mogoča,« kot je pojasnil Martin Rothweiler, direktor EWTN v Nemčiji. Na zgodovinsko noč 9. novembra 1989, ko so vzhodnonemški državljani prvič po skoraj treh desetletjih začeli svobodno prečkati berlinski zid, je bil Rothweiler v Rimu.

Resnično dvomim, da bi brez Janeza Pavla II. komunizem padel. Njegovega prispevka k padcu komunizma ni mogoče preceniti.

»Vse skupaj se je zdelo precej neresnično,« se spominja Rothweiler: »Gledati ljudi, kako plezajo prek zidu, kako se množice pretakajo iz vzhodnega v zahodni Berlin - to je bilo preprosto neverjetno. Med odraščanjem smo delitev sprejemali kot stalnico: Vzhodni blok, Zahod, Varšavski pakt na eni strani, Nato na drugi. Vse se je zdelo dobesedno zabetonirano.«

Podobno je za nemške katoliške medije leta 2016 pričeval pokojni kölnski kardinal Joachim Meisner (1933-2017), ki je bil tesen prijatelj Janeza Pavla II.: »Brez njega na Poljskem ne bi bilo gibanja Solidarnost. Resnično dvomim, da bi brez Janeza Pavla II. komunizem padel. Njegovega prispevka k padcu komunizma ni mogoče preceniti.«

 Berlinčani so se 9. novembra 1989 povzpeli na berlinski zid. FOTO: Reuters/arhiv Družine

Papeževo poslanstvo

Janez Pavel II. je tudi po tem, ko je leta 1978 postal Petrov naslednik, še naprej podpiral opozicijska gibanja za železno zaveso. Potem ko je leta 1981 preživel poskus atentata, ki so ga po splošnem prepričanju organizirale varnostne službe sovjetskega bloka, se je odločil, da Rusijo posveti Marijinemu Brezmadežnemu srcu, s čimer je izpolnil prošnjo, ki jo je Marija izrekla v Fatimi.

Kardinal Stanisław Dziwisz, ki je bil več desetletij osebni tajnik Janeza Pavla II., je poudaril duhovno razsežnost teh zgodovinskih dogodkov. V pogovoru za medijsko hišo EWTN je leta 2016 pojasnil: »Od trenutka posvetitve se je začel proces in ta je dosegel vrhunec v svobodi narodov, ki sta jih zatirala komunizem in marksizem. Devica Marija je zahtevala to posvetitev in obenem obljubila, da ji bo sledila svoboda.«

»Po tem dogodku je svet postal drugačen,« je dodal kardinal Dziwisz: »Ni padla le železna zavesa, ampak tudi marksizem, ki se je še posebej zakoreninil na univerzah in v različnih krogih po vsem svetu.«

Jaz, poljski papež, stojim tukaj z Vami, nemškim kanclerjem, pri Brandenburških vratih - in vrata so odprta, zidu ni več, Berlin in Nemčija sta združena, Poljska pa je svobodna.

Priča zgodovine

Vpliv vloge Janeza Pavla II. so priznavali tudi posvetni voditelji, piše CNA. Nekdanji nemški kancler Helmut Kohl se je spominjal odločilnega trenutka med papeževim obiskom v združenem Berlinu leta 1996. Papež se je ob sprehodu skozi Brandenburška vrata, ki so bila nekoč simbol delitve, obrnil h Kohlu in dejal: »Gospod kancler, to je globok trenutek v mojem življenju. Jaz, poljski papež, stojim tukaj z Vami, nemškim kanclerjem, pri Brandenburških vratih - in vrata so odprta, zidu ni več, Berlin in Nemčija sta združena, Poljska pa je svobodna.«

Morda najbolj presenetljivo pričevanje je prišlo iz nepričakovanega vira: Mihail Gorbačov, zadnji voditelj Sovjetske zveze, je priznal, da brez vpliva Janeza Pavla II. do mirne revolucije leta 1989 morda ne bi prišlo.

Gradnja berlinskega zidu novembra 1961 FOTO: Wikipedia

Današnji odmevi

Dediščina teh dogodkov odmeva še danes, ko se Evropa znova sooča z oboroženim sporom. Papež Frančišek se je 25. marca 2022, kmalu po tem, ko je Rusija napadla Ukrajino, odločil obnoviti posvetitev Rusije Marijinemu Brezmadežnemu srcu, ki jo je opravil že Janez Pavel II.

Frančišek je med slovesnostjo v baziliki sv. Petra dejal: »Skrenili smo s poti miru. Pozabili smo na nauke tragedij prejšnjega stoletja, pozabili smo na žrtve milijonov padlih v svetovnih vojnah.«

Dve leti pozneje, ko se vojna v Ukrajini nadaljuje, nas zgled Janeza Pavla II. opominja, da se prelomne spremembe pogosto zgodijo nepričakovano. Poljski papež, ki ga je Frančišekza svetnika razgalsil leta 2014, je v svojem življenju dokazoval, da lahko vera in miren upor premagata navidezno nepremagljive ovire - celo zidove, ki so delili narode.

Zapuščina Janeza Pavla II. nas opominja, da lahko duhovna moč spremeni politično stvarnost. Pri padcu berlinskega zidu ni šlo zgolj za politiko, temveč za zmago človeškega dostojanstva in vere nad zatiranjem.

Zgodovinski kontekst

Berlinski zid je v letih med 1961 in 1989 stal kot najvidnejši simbol razdelitve Evrope v hladni vojni. Komunistični vzhodnonemški režim ga je imenoval »protifašistični zaščitni zid«, za večino sveta pa je predstavljal železno zaveso, pred katero je svaril Winston Churchill.

Več kot 100 ljudi je umrlo, ko so poskušali iz vzhodnega prečkati v zahodni Berlin, preden je novembra 1989 berlinski zid dokončno padel.

Po mnenju Martina Rothweilerja se vpliv Janeza Pavla II. prek katoliških medijev nadaljuje tudi danes; »Njegova zapuščina nas opominja, da lahko duhovna moč spremeni politično stvarnost. Pri padcu berlinskega zidu ni šlo zgolj za politiko, temveč za zmago človeškega dostojanstva in vere nad zatiranjem.«