Živela je sama v hiši. Z bratom sva se menjavala. Kolikor sta nama dopuščali družina in služba, sva bila ob popoldnevih pri njej. Približno eno leto je bila bolj slabotna. Včasih naju je bilo strah zanjo, da se ne bi poškodovala, posebno, kadar ni dvignila telefona. Bila je pogumna in dosledna. Imela je geslo: Z Bogom začni vsako delo in bo dober tek imelo. Skrbela je za urejen dom in vrt. Držala se je svojega reda, zmeraj je vstala ob isti uri, dala stvari na isto mesto, molila za nas, predvsem za vnuke, da se jih nesnaga tega sveta ne prime. Večkrat je ponavljala sporočilo svoje mame: »Mati so mi rekli: starosti, starosti se bojite! Kako prav so imeli!«

Ni se dosti pritoževala, dala pa nam je vedeti, da je v starosti težko, ko popuščajo določene stvari, ko zmeraj znova kaj zaboli. Pogosto se je vračala v otroštvo in se spraševala, zakaj je niso imeli radi. Vprašanja, na katera ni dobila odgovora, in zgodbe, ki so se zmeraj znova ponavljale in se tudi meni vtisnile v spomin. Ob tem sem začela moliti k Bogu in ga prositi za pomoč. Spominjam se, ko sem sedela na kavču ob njej in je spet tožila, kako je osamljena in da je nihče nima rad.

In čeprav so bili to zahtevni dnevi, so bili milostni.

Spraševala sem se, kako je mogoče, da tega ne vidi, in dobila notranji odgovor. »Tudi ti me ne slišiš in ne vidiš in sem ves čas ob tebi.« Zavedala sem se, da sem mami zamerila, da me ni slišala in upoštevala. Sedaj je vrsta na meni, da ji dam, česar nisem dobila od nje. Bolezen, nadloge in obveznosti, ki so povezane s tem, so bile priložnost, da to naredim. In čeprav so bili to zahtevni dnevi, so bili milostni. Bila sem bogato poplačana.

Na naše presenečenje je sama želela iti zadnji teden pred smrtjo v bolnišnico, ker je videla, da ji ne moremo več pomagati. V stiski smo bili, kako bomo lahko skrbeli zanjo, saj ni hotela iti ne v dom ne v bolnišnico. Ves čas pa je molila k svetemu Jožefu za srečno zadnjo uro, in res jo je imela. Zadnji teden je spoznala, da smo se vendarle imeli radi. Čeprav smo se včasih skregali, smo se tudi zmenili in pobotali. Bila je neposredna in resnicoljubna.

Zadnji teden, ko je bila resnično uboga in ji je občasno pomagala snaha (bolniška sestra), ki je več let ni mogla sprejeti, mi je z veseljem sporočila: »Veš, sedaj mi je padel kamen s srca, ona je angel, ona je angel! Vem, da bo hiša v dobrih rokah.« Zadnji dan je bil resnično bogat. Ko sem jo zjutraj videla, sem vedela, da bo umrla. Obvestila sem vse svoje. Vnuki so se lahko poslovili od nje popoldne, vsi otroci s svojimi zakonci, razen mojega moža, pa smo bili ob njej zvečer. Ko je povečerjala mlečni zdrob ob pomoči snahe, je izdihnila. Takrat smo začeli moliti O, Gospa moja in Oče naš. V sobi je bila tudi oseba, ki ni znala govoriti, vendar je z nami molila s svojimi kriki. Bilo je ganljivo. Ob njenem slovesu smo začutili poseben mir. Kot da bi zadišalo po nečem lepem. Čutili smo blagoslov in medsebojno povezanost.

Ob njenem slovesu smo začutili poseben mir.

Potem nam je osebje dovolilo, da smo bili lahko sami z njo v posebni sobi. Eno uro. Milostni čas. Podelili smo si, kar je kdo čutil, in ji izrazili hvaležnost. Ko smo bili naslednji dan sami v mrliški vežici, smo vsi začutili globoko povezanost med seboj. Z bratom in sestro in z njunimi družinami se namreč nismo mogli kaj dosti družiti sami, saj si je mama zmeraj želela, da smo pri njej. Sedaj pa nam je to poplačala.

V teh dneh sem razmišljala, da smo bili mi kakor tisti štirje, ki so bolnika prinesli pred Jezusa, da ga ozdravi. Navsezadnje nam je bilo včasih težko z mamo. Pa je bilo obrnjeno. Ona nas je s svojo zahtevnostjo prinesla k Jezusu.

Dotaknila se me je tudi njena tiha molitev, ko je vsa slabotna, a mirna dolge ure čakala v ambulanti. Mama je nekajkrat omenila, da se sprašuje, zakaj mora toliko trpeti, pa si je že sama odgovorila. Verjetno za mojega brata in sestri. Vsi so se namreč oddaljili od Boga in jim vera ni bila pomembna. Tudi zadnji teden v bolnišnici je to rekla in si odgovorila, da verjetno trpi za svojo mlajšo sestro.

Zanimivo, ta sestra je nekaj let kasneje umrla. Pred tem jo je zadela možganska kap. Bila je nepokretna in je bolj težko govorila. Na enem izmed obiskov sem jo vprašala, ali ji ni dolgčas in ali zelo trpi, pa mi je odvrnila, da ne, da moli. Bilo ji je žal, da že prej ni več molila in da je bila tako brezbrižna do Boga. Tudi dva dni pred smrtjo mi je rekla, da je v redu, da je z Jezusom. In to ona, ki se je pred odhodom v dom skregala s svojim sinom in je umirala bolj ali manj sama. Šele kap ji je omogočila, da se je notranje umirila in se srečala z Gospodom. In morda je ona takrat molila zase in za svojega sina, tako kot je moja mama zanjo.

Pa bi kdo rekel, da takšno življenje, kot je življenje po kapi, trpljenje ob smrti, nima vrednosti? Za koliko bi bila prikrajšana, če se ne bi do konca soočala s prenašanjem trpljenja mojih najbližjih?

Sedaj sem se pa res v globini spravila sama s seboj in s svojo mamo.

Tisto pravo razodetje o mojem odnosu do mame, do sebe in do drugih mi je bilo dano na duhovnih vajah o bratstvu, ki so potekale prek zooma. Ob razmišljanju o darujoči se ljubezni sem napisala seznam takšnih del svoje mame in videla, koliko darujoče ljubezni je bila sposobna. Potem sem si zastavila nekaj ključnih vprašanj: Kaj sem ji zamerila, kaj sem počela, ko sem ji to zamerila – kakšne navade sem razvila, kako je bilo to slabo zame in je še sedaj, v čem je bilo to, kar sem ji zamerila, dobro zame, kaj si mi ti, Gospod, govoril preko tega, preko mame, kaj želiš, da sedaj naredim? Ob iskrenem soočanju s seboj sem prišla do spoznanja, zakaj so bile določene stvari dobre za moje življenje, kako Bog uporablja tudi slaba dejanja naših staršev, ko nam hoče določene stvari povedati, ker ga drugače ne slišimo. Neizmerno sem hvaležna za ta vprašanja in ta spoznanja. Sedaj sem se pa res v globini spravila sama s seboj in s svojo mamo. Kako hvaležna sem lahko zanjo, saj vidim, da mi jo je Gospod izbral. Da bi bilo moje veselje še popolnejše, mi je prišla pod roke še knjiga Marka Walynna Podedovane družinske travme. Marsikaj v doživljanju in ravnanju mojih staršev in sebe se mi je razjasnilo in odkrila sem veličino svojih staršev v soočanju s stiskami in zahtevami življenja in v zaupanju v Boga.