In prav msgr. dr. Jožeta Pluta, ki je pozneje postal prvi slovenski vojaški vikar, smo pred dnevom državnosti povprašali, kako je kot mlad duhovnik doživljal vojno za Slovenijo, pa tudi, ali imamo danes, tri desetletja pozneje, do ključnega obdobja slovenske zgodovine spoštljiv odnos in nanj ostajamo ponosni.

Začela so se nam postavljati povsem drugačna vprašanja, tudi konkretna: kako bom živel; kako bo z mojo ženo, če jaz padem; kako bodo moji otroci in kdo bo skrbel za družino; če bom umrl, kaj bo po smrti …? In to so se spraševali tudi taki, ki niso bili deklarirano verni.

Mašniško posvečenje ste prejeli leta 1989, do vojne za Slovenijo je prišlo manj kot dve leti pozneje …

Res je, bilo je dve leti po moji novi maši. Bil sem kaplan v ljubljanski stolnici in dobil poziv v takratno enoto Teritorialne obrambe. In sem seveda tudi šel.

Kakšna je bila vaša vloga v vojni za Slovenijo? Ste z orožjem branili domovino?

Branil domovino sem. Ko sem bil vpoklican, pa je bilo še tako malo orožja, da so bili nekateri celo brez. Imeli so ga tisti, ki so bili že prej vpoklicani, sicer pa smo ga dobili šele čez nekaj dni. Ker sem bil v enoti, v kateri smo se v glavnem vsi poznali, stari smo bili od 20 do 36 let, so vsi vedeli, da sem duhovnik, in so se začeli obračati name kot na duhovnika. Tako da sem domala ves čas, čeprav sem nosil tudi puško, opravljal čisto duhovniško službo.

Oboroženi spopadi so bili 10 dni, vojna pa je trajala vsaj od takrat, ko je šel prvi škorenj iz vojašnice oziroma je prvi tank ali oklepno vozilo prevozilo slovensko mejo, pa do odhoda zadnjega vojaka JLA oktobra 1991.

Pa drži, da ste organizirali in izpeljali tudi mašo za vojake, ki so še čakali na boj?

Ni bilo povsem tako. Bili smo na položajih pri Malem Hudem pri Ivančni Gorici, bili smo torej ena od obrambnih linij za mesto Ljubljana. Blizu je bil Medvedjek, točno nad našimi glavami so letela letala JLA, ki so raketirala Medvedjek. Zgodba je postajala zelo napeta že od trenutka, ko so začeli prihajati oklepniki in jugoslovanska vojska v Slovenijo. Zato je kar spontano prišlo med poveljniki in vojaki do želje, da bi imeli mašo. Bili smo na položajih, šlo je za povsem vojno stanje, nobenih vojakov na čakanju ni bilo. Ko smo določili uro in lokacijo, smo šli k vsem vojakom in vsem vodom povedat, kdaj bo maša in da je dobrodošel vsak, ki želi priti, nismo pa želeli nikogar siliti. Zanimivo: prišli so čisto vsi razen tistih, ki so bili ravno takrat določeni, da so bili na položajih. Se je zdelo, da bi še tisti radi prišli, pa niso mogli, ker so morali opraviti dolžnost. Prišli so vsi – s poveljniki in s Sašem Hribarjem vred.

Verjetno se še spomnite prvih trenutkov po vpoklicu. Kaj je bilo čutiti pri vas in na splošno med vojaki – strah, ponos, negotovost, vero, pričakovanje, …?

Prvi občutek pri meni je bil, da je pač nekaj treba storiti; ker je stvar resna, se je treba odzvati. Zato se je velika večina tudi odzvala na poziv, znašli smo se vsak v svoji enoti in opravljali svojo domovinsko dolžnost skladno z načrtom, ki ga je pripravila takratna prva demokratična vlada. Ko pa je zgodba postala resna in se je videlo, da gre za agresijo, ko so šli tanki iz vojašnic in so iz Hrvaške prihajale oklepne enote – takrat pa so se začela postavljati povsem drugačna vprašanja, tudi konkretna. Pa ne toliko, ali bom branil domovino ali ne, temveč, kako bom živel; kako bo z mojo ženo, če jaz padem; kako bodo moji otroci in kdo bo skrbel za družino; če bom umrl, kaj bo po smrti …? In to so se spraševali tudi taki, ki niso bili deklarirano verni. Takrat ne more nihče uiti tem vprašanjem. Zato so tudi množično hodili k meni in smo se pogovarjali o teh vprašanjih. Tudi po maši je napetost in živčnost med fanti bistveno popustila. Kot duhovnik takrat začutiš, kako je to nekaj pomembnega za vojaka, ko je v izjemno težkih situacijah, v vojnih okoliščinah.

Jože Plut še kot vojaški vikar. FOTO: osebni arhiv

So bili pa tudi na nasprotni strani, v vrstah agresorjev, mladi fantje, mladi očetje, ki so bili tam po povelju. Je imel kdo med vami kakšne moralne zadržke glede streljanja?

Vsi so imeli tudi ta vprašanja. Kaj bo, če bom moral streljati? Če vem, da bom moral ubijati, kako bom s tem bremenom živel? Vem, da bom ubil sina neki materi ali očetu, nekomu brata, mlado življenje – kako bom jaz s tem živel? Vedel pa sem, da če ga ne bom jaz, bom pa on mene. To so zelo konkretna vprašanja, na katere ni univerzalnega odgovora, takrat sem dejansko reševal odgovore nanje in na zelo konkretne situacije.

Imate morda v rokavu kakšno anekdoto iz časa vojne za Slovenijo?

Za razumevanje, kaj je vojna stiska, bi morda povedal le tole: imeli smo fanta Naceta, zdaj žal že pokojnega, ki je bil alkoholik. To smo vedeli vsi. In ko je prišlo do novice, da prihajajo oklepniki na Medvedjek, je ta fant v trenutku nehal piti. Alkoholik, ki neha zaradi pritiska piti, je zelo nazoren primer, kako težka situacija je bila. In ni bil edini. Omenil bi še to: ko tako krajšamo – temu nasedajo celo veterani – in govorimo o desetdnevni vojni: vojna v Sloveniji ni trajala samo deset dni. Oboroženi spopadi so bili 10 dni, vojna pa je trajala vsaj od takrat, ko je šel prvi škorenj iz vojašnice oziroma je prvi tank ali oklepno vozilo prevozilo slovensko mejo, pa do odhoda zadnjega vojaka JLA oktobra 1991. Po analogiji govorimo o 2. svetovni vojni pri nas štiri leta. Če bi na vojno gledali samo kot na oborožene spopade, bi jo brez težav skrčili na samo eno leto. Govorimo torej o vojni, ki je trajala veliko dlje kot le 10 dni, oboroženi spopadi pa so trajali 10 dni – hvala Bogu, da le toliko! A navkljub vsemu je kar lepo število slovenskih državljanov, TO-jevcev in policistov, civilistov in tudi tujcev izgubilo življenje.

Hvala Bogu pa se Slovenci kot narod začenjamo identificirati vsaj ob simbolih, kot je zastava. Poglejte primer Rogliča, ko smo pokazali: to smo mi, on je naš, mi smo narod, imamo svojo državo!

Se Slovenci danes dovolj zavedamo, da je bilo obdobje demokratizacije in osamosvojitve najpomembnejše v naši zgodovini? Imamo do tega spoštljiv odnos?

Ne, bistveno premalo. Tudi družbena klima in mnenjski voditelji dejansko delajo proti temu – načrtno ali ne, tega ne vem. S poveličevanjem prejšnje države, ki je bila totalitarna, komunistična, in govorjenjem, kako je bilo prej lepo, omalovažujejo dogajanje demokratizacije in osamosvojitve Slovenije. Plebiscit je bil možen zato, ker so zmagale demokratične stranke po demokratičnih procesih v drugi polovici 80. let. Slovenci smo se na plebiscitu na najbolj plemenit, demokratičen način odločili, da bomo živeli v demokraciji in samostojnosti. To sta kot enojajčna dvojčka. Pred temi demokratičnimi procesi, če govorimo za teritorij bivše države, ni bilo govora o samostojnosti. Ravno obratno: zapirali so ljudi, ki so govorili, da bi bili samostojni. Zgodba plebiscita in potem razglasitve samostojnosti je vrhunec demokracije za naš narod, takrat smo iz nekega naroda postali nacija, mednarodni pravni subjekt. Od takrat lahko govorimo o slovenski zgodbi v polnosti in o tem, da smo dolžni prevzeti odgovornost za svojo narodno zgodbo. To se bistveno premalo poudarja. Če bi se zavedali, kaj to pomeni, bi bila zgodba drugačna. Hvala Bogu se čedalje več ljudi tega zaveda, tudi mladih, ne glede na igro iz ozadij. Kajti nekateri delujejo v smeri, da opravičujejo svoj pretekli režim. Če oni priznajo veličino samostojnosti in plebiscita, zanikajo vso preteklo zgodbo. To so dolge korenine, ki se pri nas vlečejo, kar pomeni, da je vpliv ljudi, ki skušajo to omalovaževati, vezan na preteklo zgodbo. Tudi izrazje, ki ga uporabljajo, denimo fašist, je iz druge svetovne vojne, ne pa iz sodobnih časov. Hvala Bogu pa se Slovenci kot narod začenjamo identificirati vsaj ob simbolih, kot je zastava. Poglejte primer Rogliča, ko smo pokazali: to smo mi, on je naš, mi smo narod, imamo svojo državo! Tako lepe prizore, kot jih je bilo videti na Višarjah, sicer v sosednji državi, kjer pa še vedno živi kakšen Slovenec, sicer težko vidiš. To so znamenja upanja in verjamem, da se bo ta zgodba počasi še bolj pozitivno odvila.

Za konec: kako boste letos praznovali dan državnosti oziroma prihajajoče praznične dneve?

Jih že. V četrtek sem vodil mašo za domovino na Limbarski gori, včeraj zvečer v lastni župniji v Poljanah nad Škofjo Loko, v nedeljo bom na Šentjoštu, potem pa bom šel domov in verjamem, da bomo z domačimi nazdravili naši domovini in državi. Bog blagoslovi Slovenijo!