V programu Exodus 90 sem sodeloval dve leti zapored. Prvo leto sem doživel bolj kot spoznavanje programa in vsega, kar sodelovanje v njem lahko prinese. Morda bo še najbolj razumljivo, če napišem, da sem prvo leto skušal bolj ali manj le preživeti in priti do konca programa in do velike noči. Drugo leto je bilo potem bolj zares: osnove sem poznal in vedel sem, da bo šlo, zato sem se lahko pri vsaki od asketskih vaj bolj posvetil prepoznavanju tega, kaj je moja ujetost in kje je moja svoboda najbolj ujeta. Razpon vaj, ki jih program vključuje, je namreč kar pester – po moji izkušnji dovolj pester, da vsak lahko najde kakšen izziv zase.

Vstajanje iz naslanjača

Naj omenim tri največje sadove zame. Največji sad sodelovanja v programu je zame odkrivanje svobode oziroma ujetosti. Če uporabim prispodobo: dokler udobno sedimo v naslanjaču, nas lahko nanj veže nešteto različnih vezi, šibkejših in močnejših, pa ne bomo nobene v resnici opazili. Opazili jih bomo šele, ko...