Prepoved pitja piva na stadionih letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu je razburila številne nogometne navdušence, ki so odpotovali na Arabski polotok in se udeležujejo velikega mednarodnega športnega dogodka, vendar so katarski zakoni glede alkoholu zgolj manjša omejitev v primerjavi s tem, s čimer se soočajo katoliški duhovniki, ki delujejo v tej večinsko muslimanski državi, kjer je javno izkazovanje krščanske vere strogo prepovedano.

V Katarju na cerkvenih stavbah ni zvonov ali križev.

Oče Mhanna živi v Katarju že devet let. Prihaja iz Libanona in v cerkvi Rožnovenske Matere Božje v Dohi deluje med maronitskimi katoličani, ki živijo v Katarju, ter italijansko in francosko govorečo skupnostjo. V pogovoru za ameriške medije je duhovnik pojasnil, da v Katarju na cerkvenih stavbah ni zvonov ali križev.

»Potomcem nekristjanov ni mogoče pridigati ali podeliti zakramenta krsta ali se spreobrniti iz ene vere v drugo,« je pojasnil Mhanna in dodal, da »cerkve veljajo za veleposlaništva«: z njihovimi vprašanji se ukvarja ministrstvo za zunanje zadeve.

Oče Mhanna med bogoslužjem. FOTO: cerkveni arhiv 

Versko dogajanje le znotraj zidov verskega območja

Verske procesije so dovoljene le znotraj zidov katarskega verskega območja, ki je bilo odprto leta 2008 in v katerem je šest različnih cerkva. V Katarju namreč deluje prav toliko verskih skupnosti: rimsko-katoliška, anglikanska, sirska pravoslavna, grška pravoslavna, koptska pravoslavna in medverska skupina indijskih izseljenskih krščanskih skupnosti.

»Izvode Svetega pisma je dovoljeno razdeljevati le znotraj verskega območja,« je še dejal katarski duhovnik.

Duhovnik sme prisostvovati le poročnemu obredu med dvema kristjanoma.

Po drugi strani, poudarja oče Mhanna, pri svojih pridigah ni nikoli naletel na kakršno koli cenzuro: katoličanom v Katarju, med katerimi je veliko tujih delavcev, lahko znotraj omejitev služi povsem svobodno. Pojasnil je, da duhovniki brez težav podeljujejo obhajilo bolnikom v bolnišnicah in lahko molijo na pokopališčih, saj so tam grobovi za nemuslimane. Prav tako imajo vso svobodo, da pridigajo: »Nihče se ni nikoli vtikal v moje pridige. Svoja duhovna besedila navajamo brez omejitev.«

Ko gre za poroke, pa sme duhovnik prisostvovati le poročnemu obredu med dvema kristjanoma: »Če se kristjanka želi poročiti z muslimanom ali obratno, se ne sme poročiti v naši cerkvi. Običajno jih povabimo, da se poročijo v drugi državi.«

Katoliška cerkev sv. Šarbela, trenutno v gradnji. FOTO: osebni arhiv Charbela Mhanne

V Katarju gradijo novo katoliško cerkev

Po ocenah apostolskega vikariata Severne Arabije v Katarju živi približno 200.000 do 300.000 katoličanov. Vsi so delavci migranti, večinoma s Filipinov in iz Indije. Po navedbah vikariata lahko pravila zaposlovanja in bivanja nekaterim od teh delavcev onemogočijo udeležbo pri katoliških bogoslužjih. Katoliška skupnost se spopada tudi z omejitvami glede števila duhovnikov, ki jim je dovoljen vstop v državo, in omejenimi zmogljivostmi svoje cerkve znotraj verskega območja.

Maronitska katoliška cerkev sv. Šarbela bo lahko sprejela do 1.500 vernikov.

Oče Mhanna trenutno nadzira gradnjo nove katoliške cerkve v Katarju - maronitske katoliške cerkve, ki bo lahko sprejela do 1.500 vernikov. »Katar nam je zagotovil zemljišče, na katerem lahko danes zgradimo cerkev v imenu svetega Šarbela,« je pojasnil duhovnik.

Kardinal Behara Boutros Rai, maronitski katoliški patriarh, je leta 2018 na povabilo katarskega emirja Tamima bin Hamada Al Thanija položil temeljni kamen za cerkev, ki je trenutno v postopku zaključnih del.

Bogoslužje v cerkvi Rožnovenske Matere Božje na letošnjo cvetno nedeljo. FOTO: cerkveni arhiv

Biti duhovnik v najmanjši državi, ki je kdaj koli gostila svetovno prvenstvo v nogometu, prinaša tudi nekaj prednosti. Oče Mhanna se je skupaj z drugimi krščanskimi voditelji, ki služijo v katarskem verskem območju, lahko udeležil tekme ob odprtju nogometnega turnirja: »Sedeli smo blizu sedežev, namenjenih ministrstvu za zunanje zadeve, in cerkveni predstavniki smo brez težav nosili naprsne križe.«