Advent pravilno razumemo, če ga vzamemo v njegovi liturgični vlogi. Advent je liturgija Cerkve v klicanju Njega, ki prihaja. Kristjane postavi v »skupnost zvestih«, ki kličejo »Maranatha, pridi Gospod!« in hkrati so tega prihoda sami že deležni. Začeti je treba od tega klica, torej od zadnjih vrstic zadnje svetopisemske knjige, Janezovega Razodetja. Od konca nazaj se življenje razume zelo drugače. Kaj to pomeni? Od končne železniške postaje poletnega potovanja, se razume smer, v kateri tečejo tiri. Od končne polnosti življenja z Gospodom se razumejo dogodki dneva, v katerih z Gospodom živim. Takrat postane življenje liturgično, v smislu konkretnega Božjega delovanja skozi človekova vsakdanja dela in opravila. Novost krščanstva je prav ta perspektiva: živeti iz polnosti, ki smo je že deležni. Koliko bi nam bilo prihranjeno, ko bi sprejeli, da nam ni treba polomiti vseh nohtov pri stalnem pehanju, ko pa Gospod na čudovit način skrbi za svoje otroke. Advent naj postane čas sprejemanja Božjega v naše življenje, prepuščanje iniciative njemu samemu.

Najpomembnejši dogodek za vsakega človeka je srečati Jezusa.

Odgovoriti na realnost

V filmu Oni živijo režiser Carpenter že leta 1988 prikazuje parabolo časa, v katerega smo danes še bolj zavozlani. Glavni igralec najde očala, ki mu nudijo poseben pogled na trgovine, ekrane in reklame. Na vsaki od teh stvari bere: Spi!, Ne razmišljaj! ipd. Če se ozremo po načinu naše življenja, opazimo, kako smo zaposleni s stvarmi, ki nas vlečejo proč od resničnega, bistvenega. Zlahka spregledamo realnost. Človek v tem svetu zlahka živi malce uspavan, površinsko. In zato zadoni klic adventa: pazi, bodi buden. Seveda ne gre za streznitev od telesnega spanca, pač pa, da predvidimo to, kar nas vleče proč od stvarnega. Dogaja ne nam čisto prava odtujitev, odtujitev od oseb, pozaba našega notranjega sveta. Zdravilo za odtujitev je čuječnost. Čuječnost nam pomaga prav živeti.

Zelo povedna je zgodba o poklicu prvih apostolov. »Takoj!« pravi evangelij, takoj so vstali od čolnov in sledili klicu. Je pravi čas za vse stvari in to smo danes malce zamešali. Je pravi čas, da se poročiš. Če zamudiš ta čas, je polno težav. Je čas za imet otroke. Začeti pri štiridesetih, kot se danes dogaja, pomeni same probleme. Je pravi čas za vsako stvar, ki ga ne določamo mi, ampak nam ga daje realnost. Advent je čas, da bi odgovorili na realnost.

V adventu je star običaj, da se pri molitvi zbiramo ob zori, zato se tem zgodnje mašam reče zornice. FOTO: Rok Lužnik/Katoliška mladina

Dvoličnost decembra

Kar se bo zgodilo letos, bo tema za marsikatero diplomsko nalogo. Kako so ljudje preživeli december, ko je bilo omejeno praznično nakupovanje po trgovinah? Ko je manjkal vonj po cimetu in kuhanem vinu. Občutke, ki jih daje množica na trgu, so zamenjali nelagodje polpraznih ulic. A priznajmo si, probleme z decembrom smo imeli v zahodni družbi že nekaj časa. Vlagali smo čas in sredstva v rojstnodnevno zabavo, za katero pa smo založili vabilo za slavljenca. Izvotljen december je simptom naše družbe, Kristus nima več mesta v njem. Problem ki ga imajo neverni? Gotovo! A je postal tudi velik problem za krščene. Družine niso več znale praznovati drugače, kot so videle praznovati svet. A rojeva se nekaj novega, v to sem prepričan. V zakonski skupini so mi pripovedovali, da so za letošnji veliki petek v domačem vrtu postali pravi križev pot in da so ob velikonočni mizi razlagali drug drugemu jedila. In tega niso storili nikoli prej. Želel bi si diplomske naloge, ki bi preverjala tudi vse nove načine adventnega pričakovanja, ki ga bodo izumile družine. Četudi bo tega le za seme, bomo imeli v prihodnosti kaj sejati.

Vlagali smo čas in sredstva v rojstnodnevno zabavo, založili pa vabilo za slavljenca.

Pot v notranjost

Pripraviti se na praznovanje s tem, da vstopimo v svojo notranjost, to je neizogibno za resnično doživetje božiča. Kierkegaard pravi, da je človeštvo bolno od hrupa. Zdravilo za to bolezen pa je tišina in vstop v notranjost. Dajem si preprost nasvet: vsak dan preberi vrstico Božje besede. Beseda je osvetljena z lučjo Svetega Duha in prihaja v moje srce. Kaj boš s tem dosegel, me vprašujejo. Ustvaril bom nostalgijo po Bogu in to je odličen začetek. Prav ničesar se ne začne, če ni v začetku neke želje. Če ne bomo želeli nekaj visokega, nekaj večjega kot lučke in potico, ne bomo dospeli do visokega. Bok odgovarja glede na naše želje. Če želimo nekaj visokega, nam bo Bog odgovoril s tem. Bog odgovarja na človekova hrepenenja po odnosu, po pravi ljubezni. Bog bo napolnil človekove praznine, tako kot je napolnil votlino v Betlehemu.

Srce postane Betlehem 

Zgodba o votlini, o jaslih, je zgodba božiča. Rad bi poudaril, da revščina Betlehema ni slučaj. Je Božja izbira. Bog je izbral revščino, da bi lahko vsakogar srečal. Velika revščina in preprostost postane hkrati tudi prostor velikega veselja. Angeli zapojejo glorijo, ob kateri se ogreje človekovo srce. Betlehem je simbol veselja. Mnogi mislijo, da je veselje v božični osvetljavi, a veselje je odvisno od srca. Kdaj bo v njem zadonela glorija angelov? Takrat, ko bo naše srce postalo Betlehem. Dete iz Betlehema kliče, da sprejmemo njegovo izbiro. V srce se bo rodilo veselje, ko bo v njem košček dobrote in ta dobrota bo Betlehem. Dostojevski je napisal zelo lepo definicijo sreče. »Bog daje srečo, to je njegova velika pravica.« Imenuje Boga za prvovrstnega lastnika sreče, drugega takega kot on ni. Če uglasimo svoja čustva z njegovimi čustvi, bomo srečo tudi sami izkusili. Praznovati božič pomeni vstopiti v to skrivnost in biti obdarovan s srečo. Bog je prvovrstni lastnik in darovalec sreče. Za dokaz služi prvovrstna lastnost človeka, ki je egoizem. Egoist ne bo nikoli srečen. Bog pa je ljubezen in v njem je vsa sreča.

Božič zanima tudi oddaljene

Od vseh prerokov, ki so napovedovali Jezusov prihod enkrat v prihodnosti, je Krstnik edini, ki je lahko s prstom pokazal: Tu je Jagnje Božje. Z Janezom Krstnikom se začenja krščansko preroštvo in to isto preroštvo je dano nam. Ljudi priteguje skrivnost božiča, to je prav gotovo. Krščeni smo lahko njegovi preroki, ki s svojim načinom govorijo: tu je Bog. Blaise Pascal, ki je eden največjih mislecev vseh časov, pravi, da je Jezus edina osebnost, katere rojstvo je bila napovedovana v prerokbah. Bog je edina novost tega sveta in rodi se vsako leto. Najpomembnejši dogodek za vsakega človeka je srečati Jezusa. Tu ponovno govorimo o tem, da je samo Bog tisti, ki lahko odgovori na praznino, ki jo človek nosi v sebi. Zato bodo ljudje vedno hrepeneli po Bogu. In mi smo lahko priče te prerokbe: tukaj je. Tudi v letošnjem božiču.