Vedno bomo namreč v nevarnosti, da bi svoje dejavnosti spremenili v projektno delo, kjer je glavni projektni vodja, ostale vloge so premišljeno razporejene, udeleženci so zadovoljni, vse je čudovito izpeljano, osebnega srečanja pa ni. 

To nevarnost projektiranja poznamo posebej pastoralni delavci. Eno je namreč izpeljati stvari na organizacijski ravni, drugo je srečati človeka tam, kjer v tem trenutku je, ga slišati in z njim spregovoriti. Za to je potreben čas, prostor in zaupanje, ki se gradi postopno.

Na začetku sinodalnega dogajanja je torej želja, da bi se zavestno in ponižno odprli Duhu in drug drugemu. Spominja nas, da je v temelju občestva srečanje. Srečanje med nami in s Svetim Duhom, ki je »avtor Cerkve« in edini, ki nas lahko poveže na globlji ravni. 

Ko se pustimo poklicati, srečati, slišati in spregovoriti, laže spoznamo, kam nas kot Cerkev danes kliče Duh.

Zato je naslednja izjemno pomembna stvar poslušanje. To nam ne gre dobro, saj moramo najprej umreti svojim predsodkom in predstavam, del nas mora umolkniti, da se lahko pripravi prostor drugemu. 

Poslušati tudi še ne pomeni slišati, kajti slišati drugega vključuje bližino. Pomeni torej drugega spustiti v srce in ga vzeti zares. To pa nas pogosto pokliče k spremembi, k spreobrnjenju. 

Še eni stvari se radi izognemo. Toda slišati zares evangelij in brata, ki nas kliče, pomeni vedno nekaj zapustiti in se odpreti novosti. Naša vera je pot, ki ne prenese »kampiranja« v poznanem. 

Naj bo sinodalna pot res pomemben gradnik bratske Cerkve.

Duh zato išče majhne, poslušne in prožne, pripravljene na pot, ki vključuje spremembe. Išče ljudi, ki so vsaj malo svobodni od samih sebe, od lastnih pričakovanj, zahtev, idej in načrtov ter pripravljeni pripraviti prostor, kjer se (D)drug lahko razodene.

Kakor se je vstali Kristus razodeval učencem, ko so bili skupaj, tako se tudi danes razodeva prek občestva. Sinodalno dogajanje je pomembna spodbuda celotnemu svetu, ki je zbolel za individualizmom, znanem po številnih zidovih. 

Tam, pravi papež, kjer je človek postavil zid, naj kristjan vstavi vrata. In pristopi k bratu. To je naše delo. Da ne poslušamo številnih strahov pred drugim, ki so žal tudi boleče sledi naše polpretekle zgodovine, ampak Svetega Duha, ki nas kliče k odprtosti, k toplemu naročju, k bratstvu. 

Naj bo sinodalna pot res pomemben gradnik bratske Cerkve, ki je lahko domača in ljubeča tako za nas kot za tiste, h katerim smo poslani.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (14/2022).