Boštjančičeva se raziskovalno ukvarja s področjem talentov, medkulturno inteligentnostjo in vodenjem v organizacijskem okolju, z vračanjem na delo po izgorelosti oziroma po daljši bolniški odsotnosti.

Kako se je delo od doma oziroma na daljavo izkazalo v praksi? Kakšne izkušnje imate, ko se pogovarjate z vodstvi podjetij?

Že pred pojavom bolezni covid-19 se je začelo veliko slovenskih organizacij z delom od doma sistematično ukvarjati, vsaj kakšnih pet let nazaj. Hkrati pa se mi zdi delo od doma tudi za mlajšo generacijo, ki zdaj prihaja na trg dela, zelo motivirajoča oblika dela. Mladi si želijo več avtonomije in svobode. Covid-19 je te stvari zelo pospešil. Na nek način gre za eksperiment. Pri eksperimentih navadno ne vemo, kakšen bo rezultat in covid-19 nas je spravil v ta preizkus, ki se je po mojem mnenju izkazal za dobrega. Pred kratkim sem bila v dveh organizacijah, v katerih ljudje od epidemije dalje delajo od doma ali pa vsaj občasno. Ko so ocenjevali delo od doma na lestvici od 1 do 5, se je ocena gibala med 4,3 in 4,4. To se mi zdi spodbudno. Gre za veliko organizacijo s 600 zaposlenimi, povprečna starost pa je 40 let. Ugotovili pa so, da je kakovost medosebnih odnosov slabša.

Psihologinja Eva Boštjančič. FOTO: osebni arhiv

Katere so glede na vaša opažanja glavne prednosti in slabosti dela od doma? Kaj se je pokazalo v obdobju od koronavirusa dalje?

Prednost je predvsem ta, da se nam je skrajšal čas za pot od doma do dela. Na tem področju smo privarčevali tako mi kot naš delodajalec. Naslednja prednost je, da smo postali bolj fleksibilni glede razporejanja delovnega časa, glede dolžine odmorov in kdaj si jih vzamemo. Slabost dela od doma pa je, da se zelo hitro preplete z našimi družinskimi obveznostmi. Prav tako je bilo veliko dejavnosti, kot sta na primer organizirana oblika varstva in prostočasne dejavnosti naših otrok, kar naenkrat osredotočenih na manjši prostor in omejene samo na družino in njene družinske člane. Raziskave so pokazale, da je največje breme padlo na ramena žensk. Tudi izgorelosti v tem času je bilo več pri ženskah kot pri moških.

Psihologinja Eva Boštjančič med drugim ureja spletno stran psihologijadela.com.

A vsem ne ustreza delo od doma. Katere so največje stiske, ki jih doživljajo zaposleni med delom od doma?

Stisk je zelo veliko. V resnici veliko ljudem ne ustreza delo od doma. Ljudje so tako ali drugače osamljeni, vemo pa, da smo ljudje socialna bitja, ki potrebujemo drug drugega. Ne gre samo za ljudi, ki so morda brez družine. To so tudi posamezniki, ki imajo odrasle otroke ali pa ljudje, ki imajo doma neurejene fizične in družinske razmere. Služba jim v tem primeru predstavlja varno pribežališče. Lahko se pojavlja tudi tesnobnost, ker nimaš več nadzora nad razporejanjem časa. Do stisk prihaja tudi, ker težko usklajujemo vse obveznosti. Zelo težko delaš, če obenem še šolaš otroka in skrbiš za gospodinjstvo. Raziskave kažejo, da večopravilnost ni učinkovita. Fizično okolje na delovnem mestu namreč omogoča, da vsaj del dneva zasebne stvari damo nekoliko na stranski tir.

Zelo težko delaš, če obenem še šolaš otroka in skrbiš za gospodinjstvo. Raziskave kažejo, da večopravilnost ni učinkovita.

Je torej naša učinkovitost manjša, če delamo od doma? 

Tu ni enoznačnega odgovora, ker je odvisno od narave dela, ki ga opravljamo. Pri določenih delih si doma lahko veliko bolj učinkovit, pri nekaterih delih pa to ni tako enostavno. Jaz osebno sem veliko bolj učinkovita doma. Ko delam doma, se zelo usmerim v čas, ki ga imam na voljo, da ga čim bolj kakovostno in učinkovito izkoristim. Pri delu od doma ni kavic, klepetov ali nepotrebnih sestankov.

Pri delu od doma smo res, kot ste že omenili, bolj fleksibilni pri organiziranju delovnega časa, a po drugi strani nekateri poročajo, da težko »odklopijo« in so na nek način ves čas »priklopljeni« ob računalniku, tudi ko se uradni delovni čas izteče. Kako to vpliva na njihovo življenje?

Pri tem rada uporabim prispodobo z našim mobilnim telefonom, ker najlažje razumemo primerjavo. Ko nas ta začne opozarjati, da je baterija skoraj prazna, ga takoj priklopimo na polnilec. Ko pa smo mi izčrpani, si rečemo, »saj bomo šli prej spat, pa bo jutri bolje«. Naše telo je samo eno in premalo se zavedamo, da naši možgani potrebujejo zelo jasne meje. Svoje otroke učim, da smo sami gospodar elektronike in da jaz določam, kdaj sem dosegljiva. Vsa družbena omrežja, pametni telefoni in računalniki nam omogočajo funkcijo, da smo nedosegljivi in da se izklopimo. Družinski člani lahko drug drugega spodbujajo, da so skupni obedi brez elektronike. Enkrat sem od otrok dobila darilo, in sicer kupon, ki sem ga lahko izkoristila doma, in sicer kot dan brez elektronike. To je sicer zanje pomenilo žrtvovanje, zame pa je bilo darilo.

»Svoje otroke učim, da smo sami gospodar elektronike in da jaz določam, kdaj sem dosegljiva.« FOTO: osebni arhiv

Kako pa delo od doma vpliva na občutek pripadnosti podjetju ali delovni organizaciji, v kateri je posameznik zaposlen? Danes je manj fizičnih stikov, ki so za nas kot socialna bitja zelo pomembna.

Tu govorimo o organizacijski kulturi, ki jo moramo začutiti. Začutiti moramo njene vrednote, običaje in rituale. Če delamo od doma, je to veliko težje. Ko izobražujem, velikokrat poudarjam, da si je treba tudi pri delu na daljavo namensko vzeti čas za neformalna srečanja, denimo za jutranjo kavo enkrat tedensko ali ob koncu tedna, ko si povemo, kako poteka delo in si podelimo izkušnje. Vodja ali šef na ta način konkretno izve, kako nam gre pri opravljanju zastavljenih nalog. Prej, ko smo delali v fizičnem okolju na delovnem mestu, je šef lahko prišel v pisarno in smo mu lahko povedali, kako vse skupaj poteka. Pri delu od doma pa nima tega občutka, kaj se dogaja.

S kakšnimi občutki pa se srečujejo zaposleni, ko se morajo po daljšem obdobju spet »fizično« vrniti na delovno mesto?

Bom izhajala iz svojega primera. Ko sem se 1. oktobra spet vrnila na fakulteto, sem ponoči slabo spala. Zjutraj sem šla prej od doma, da bi našla parkirni prostor. Prvo študentko, ki sem jo srečala po letu in pol, sem objela, čeprav nikoli tega ne počnem. Zelo pomembno je, da gremo kdaj pa kdaj v službo, kljub temu da delamo od doma, morda samo na kavo. Dobro je, če svoje strahove delimo s kolegom, z vodjo ali delodajalcem. Pri vračanju na delo v fizičnem smislu se spet pojavi vprašanje logistike, denimo, kdo bo otroke vozil v vrtec ali šolo in podobno.

Dobro je, če svoje strahove delimo s kolegom, z vodjo ali delodajalcem.

Nekateri delodajalci bodo morda uvedli prakso dela od doma tudi po obdobju koronavirusa. Kakšna prihodnost nas čaka na tem področju in kakšna bi bila najboljša rešitev?

Veliko delodajalcev glede na razmeroma dobro izkušnjo dela od doma razmišlja, kakšno pot ubrati v prihodnje. Večina podjetij želi ohraniti pozitivne prakse iz covid časa pri delu na daljavo in marsikdo razmišlja o kombinaciji dela od doma in v službi, recimo 2 + 3 ali 3 + 2, to pomeni dva dni dela od doma in tri dni na delovnem mestu ter obratno. Moram reči, da so zaposleni kar zadovoljni s tako možnostjo v prihodnje. Pri vsem skupaj je najbolj pomembna delovna učinkovitost, ki pa je ni brez zavzetosti. Zavzetosti zaposlenega pa ni, če ne dela v dobri organizacijski kulturi. Vse stvari so zelo povezane, kar pomeni, da človek potrebuje primerno stopnjo avtonomije in dobre medosebne odnose. Zaposleni bodo zavzeti, če bodo čutili spodbudno klimo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju. To bomo zelo težko vzpostavili na daljavo, zato se mi zdi kombinacija dela na daljavo in fizičnega dela v prostorih delodajalca, tudi za dobro naslednjih rodov, optimalna rešitev.